Odločitve niso nikoli enostavne
Filozof Henry de Lubac je zapisal veliko izkušnjo: »Življenje je vedno triumfiranje nemogočega in čudež nepredvidenega.« To vsi dobro vemo, zato imamo velike težave, kako se v danem trenutku odločiti, kateri stvari dati prednost. Odločanje ni nikoli enostavno, posebno takrat ne, ko imamo pred seboj dve dobri zadevi. Eni od obeh je treba dati prednost, kar pa ni vedno dovolj transparentno. Vedno tvegamo, da bomo morda zgrešili, da nam bo žal in zato bi najraje prepustili nekomu drugemu, da se odloči namesto nas.
Tudi Jezus je bil pred dvema dobrima zadevama: rad bi bil nekaj časa sam s svojimi učenci, da bi jih poslušal, kakšne izkušnje so si pridobili s prvim osebnim oznanjevanjem in potem bi jih poslal v samoto, da se malo odpočijejo. Z druge strani pa je nanj pritiskala množica, ki bi ga rada poslušala in dobila prave nasvete za svoje življenje, kajti pred njim so bili kot ovce brez pastirja. Komu naj da prednost: učencem, ki so mu bili zelo pri srcu ali množici, ki je brez prave duhovne usmeritve. Kaj se bolj spodobi: z učenci končati njihovo izobraževanje ali prisluhniti množici, ki ga išče, ker so utrujeni in lačni bolj materialnega kruha kot pa razpravljanja o pametnem življenju. Katero koli odločitev bo sprejel, vedno bo nekdo potegnil krajši konec. Učenci mu bodo morda zamerili, ker jih bo zapostavil, ali pa bo razočarana množica, ki hodi za njim in ga išče na vročem soncu že več ur! Odločitev mora sprejeti takoj, brez kakšnega dolgega cincanja.
V besedilu, ki smo ga poslušali, pa je ena ključna beseda, ki bo prevagala: »zasmilili so se mu«. Ko smo v kakšni dilemi, je treba utihniti in prisluhniti svojemu srcu, ki je navadno najstrožji sodnik, ki ne pozna malenkosti. Tudi Jezus se je za trenutek pogreznil vase in prisluhnil svojemu srcu. Začutil je, da ima tokrat prednost množica. Apostoli bodo morali malo počakati. Tudi to čakanje bo za njih pedagoško, da bodo lažje razumeli Jezusove kriterije: kaj je treba narediti najprej, kaj je bolj pomembno!
Jezus je pred anonimno množico, pred njim so kot ovce brez pastirja. Gre za ljudi, za katere se nihče ne zanima. To so osebe brez jasnega življenjskega cilja. Ovce brez pastirja so vsak trenutek izpostavljene, da jih lahko napadejo krvoločni volkovi. S takšno množico se tudi mi srečujemo vsak dan in vendar največkrat damo prednost majhnim, manj pomembnim stvarem. Preveč se držimo programov, ki smo jih naredili v službi, doma, v župniji in sploh ne opazimo, da mimo nas hodijo ljudje, ki so zbegani, brez prave orientacije in ne vedo, na koga naj se obrnejo, kje naj iščejo odgovore na svoja vprašanja.
Jezus se odloči, da pretrga z vsem, kar je bilo običajno vsakdanje delo in pošlje svoje učence na počitnice, na odmik. Zanj je bolj pomembno, da se osredotoči na množico, ki ga bolj potrebuje.
Kaj potrebujejo ljudje, ki so razočarani in vagabundi? Jezus se odloči, da jih bo učil. Jaz verjetno ne bi sprejel takšne odločitve. Skušal bi zadovoljiti trenutne potrebe po kruhu, ribah in vodi. To so bile osnovne potrebe večine, ki je hodila za Jezusom. Njegova odločitev mi je dala misliti: na kakšne potrebe odgovarjajo naši župnijski pastoralni programi? Kaj potrebujete vi, ki prihajate v našo cerkev? Kaj potrebujejo tisti, ki gledaje na našo cerkev od daleč, z nekim razočaranjem? V bogoslovju in na teološki fakulteti so nas pripravljali ne dosledno in natančno maševanje, nič pa nam niso govorili o tem, kako nagovoriti človeka, ki nima pravega življenjskega načrta, ki ne vidi smisla svojega življenja.
Jezus je pozabil na svojo utrujenost in na utrujenost ljudi, ker obstaja nekaj, kakšna čarobna beseda, kratko sporočilo, ki odpre neko novo upanje. Zelo pomembno je, da vidimo, kje je naš cilj, kako ga bomo dosegli in kdo nam pri doseganju življenjskega cilja lahko pomaga.
Kaj vse smo v župniji že načrtovali, da bi pridobili v cerkev čim več ljudi, pa brez pravega efekta. Zaman so vse novotarije, če manjka bistveno: jasen cilj in še bolj jasno sporočilo, kako bomo dosegli večno življenje. Smrt je za vse nas zadnja prelomnica in zato je najbolj pomembno, da vemo, kaj je tam na drugi strani? Jezus je to začutil pred izgubljeno množico, zato jim je spregovoril o veri, upanju in ljubezni. To troje je potrebno, da se na pravi način soočimo s svetom, ki je pred nami. To troje je prava garancija za večno življenje.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija