Pošiljal jih je po dva in dva
»Če ne zapustiš svoje hiše, boš težko razumel, kaj se dogaja v svetu, tako v geografskem kot moralnem smislu!« je bil prepričan Voltaire.
Življenje lahko primerjamo z velikim potovanjem, na katerem se moramo vedno znova oddaljiti od samega sebe, da bi lahko sledili svojim željam in pričakovanjem, ki so vedno nejasna, a nam ne dajo miru. Vsako potovanje nas do neke mere zadene, poti se prepletajo, srečevanja nas spreminjajo, kot se to zgodi v Bergmanovem filmu Divje jagode (1957). V prenesenem pomenu gre za prostor, ki ga podcenjujemo, ima pa neko osebno ali sentimentalno vrednost. 78-letni profesor dr. Isak Borg v spremstvu svakinje Marianne, ki je poročena z njegovim sinom Evaldom, z avtomobilom potuje v Lund, da bi v tamkajšnji katedrali sprejel častno priznanje. Isak in Marianne se v avtomobilu zapleteta v pogovor, med katerim izvemo, da je ostarelemu profesorju žal za svojo zavestno izolacijo od sveta. Potnika malce zaideta s poti in obiščeta staro družinsko počitniško posest, kjer rastejo divje jagode. Njihov okus Isaka spomni na lepo sestrično Saro in nesrečno ljubezensko zgodbo, saj sta bila zaročena, a mu jo je speljal njegov lastni brat Sigfrid. Med potjo ustavita nekaj popotnikom in jim ponudita prevoz. Med njimi je dekle, ki ji je prav tako ime Sara. To Isaka prisili, da se spominja svojega življenja in pretehta pretekle odločitve, kar ga pahne v neznosno melanholijo … Bergman je bil prepričan, da bi morali v vsakem hipu vstopiti v otroštvo in se enako enostavno vrniti v sedanjost. Skozi skoke v preteklost in fantazije, sanje in nočne more, film dramatizira pretresljivo pot spoznavanja samega sebe.
V vsakem potovanju je v ozadju določen pedagoški vidik, smisel in namen, zakaj smo se odločili, da se za nekaj časa oddaljimo od doma. To se skriva tudi v Jezusovi odločitvi, da bo poslal svoje učence po dva in dva na pot. Smisel duhovnega potovanja je, da imaš pred seboj cilj, ki ni neka obrobna zadeva, ampak se skriva globoko v tebi. Potovanje nas zato prisili, da se oddaljimo od samega sebe, da prekinemo z vsem, kar nas blokira in nas zaustavlja, da v svojem življenju ne napredujemo. V ozadju potovanja je zato neka globoka želja, veliko pričakovanje. Želje in pričakovanja pa niso nikoli jasno opredeljene zadeve, ampak so nejasne, izzivalne, povezane s tveganjem. Toda to je dovolj, da se premaknemo, da zberemo dovolj poguma in se odpravimo na pot. Morda se spomnimo, kako je Bog Abrahama povabil, naj zapusti svojo deželo, svojega očeta, vse, na kar se je navadil in gre v neznano.
Na potovanju navadno nismo sami. Potovanje je vedno povezano z izkušnjo, kaj smo skupaj z nekom doživeli. Jezus razpošlje apostole na pot po dva in dva. Skupnost je zelo pomembna, kajti na potovanju si izmenjujemo izkušnje, se skupaj soočamo z nepredvidljivimi stvarmi in se skupaj odločamo, kaj bomo naredili. Ta napor, da potujem skupaj z nekom, je zelo pomemben, kajti samo to prinaša določeno spremembo, da ne zapadem skušnjavi, ki je povezana s stvarmi, ki jih poznam, na katere sem se navadil. Če sem na poti sam, se lahko na neki točki obrnem in se vrnem nazaj v preteklost. Učenci potujejo po dva in dva, da je drugi ob meni priča, da se je neka stvar res zgodila. Dva se na poti podpirata, opogumljata drug drugega in sta si opora, ko pridejo trenutki malodušja, slabe volje, zagrenjenosti.
Jezus naroča svojim učencem, da se na potovanje ne odpravijo preveč obremenjeni: Naročil jim je, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Vse te stvari nas preveč obremenjujejo in otežujejo potovanje. Potovanje je lepa priložnost, da se določenih stvari znebimo, da se znebimo jeze, pritoževanja, da svobodno zadihamo in imamo čas drug za drugega. Potovanje je priložnost, da se znamo ustaviti, vprašati za nasvet, prositi za kakšno uslugo, dovoliti, da življenje samo poskrbi za nas in se ne počutimo samozadostne.
Evangelist Marko pravi, da palico lahko vzamemo na pot, kajti palica je dober pripomoček, da odpodimo od sebe zveri, ki nas lahko na poti ovirajo. Palica simbolično predstavlja, da smo pozorni na številne ovire, ki nas globoko v srcu ovirajo, da nismo svobodni, da nismo sposobni pametno razmišljati in se smiselno odločati. Zato je zelo pomembno, da smo na poti skromni, da se zadovoljimo z vsem, kar dobimo. Za učence je to zelo pomembno, kajti to, kar oznanjajo, mora biti skladno s tem, kako živijo. Pravo, smiselno potovanje je vedno duhovno potovanje, čas za razmislek o preteklosti in načrtovanje prihodnosti. Dobre misli se nam porodijo šele takrat, ko nam kaj manjka, ko nismo siti in v razkošju.
Na koncu potovanja pa mora biti čas za preverbo, kaj se nam je na poti dogajalo. V album je treba umestiti fotografije, ki osmislijo vse, kar se nam je na poti zgodilo. Ni dobro, da smo stalno na poti, ker potem to, kar je za nami ne pusti nobenih pravih posledic za prihodnost. Tudi bežni vtisi s potovanja niso dovolj, kajti nove izkušnje je treba preveriti in jih umestiti v življenje, ki je še pred nami. Življenje nas stalno nekam pošilja. V tem nam je Jezus največji zgled: on je poslanec od Očeta, Jezusova pot je veliko potovanje proti človeštvu. Zato on dobro ve, kako bo učence poslal na pot, da bodo učinkoviti in zadovoljni sami in tudi vsi tisti, ki jim je veselo oznanilo, da je Jezus naš odrešenik, namenjeno.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto B Nedelja med letom Nedeljska meditacija