POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

13. nedelja med letom – B 2024

Leto B, 28. junija, 2024

Ni umrla, ampak spi!

Indijski jezuit Anton de Mello je zapisal: »Življenje se nam zgodi, ko se ukvarjamo z drugimi stvarmi.« Življenje se nam res zgodi, s tem pa ni rečeno, da ga zares živimo. Velik del našega življenja smo zaspani in se ne zavedamo, kaj se dogaja v naši okolici in še manj, kaj se dogaja v naši notranjosti. Obdobja zaspanosti so povezana z obdobji, ko spustimo vajeti in se prepustimo okoliščinam. Nočemo biti gospodarji svojega življenja. Dnevi potekajo eden za drugim kot da se ni nič zgodilo, vedno bolj smo apatični, brez prave energije in naš odgovor na sogovornikovo vprašanje: »Kaj načrtuješ za konec tedna!« se glasi: »Nič se mi ne da!«

Drugič je zaspanost povezana z dejstvom, da ne želimo biti odgovorni za naloge, ki so pred nami. V ozadju je strah, da nismo sposobni urediti zadeve. Zaspanost, ki smo ji priča, predstavlja smrt, nesposobnost, da bi bili kovači svojega življenja.

Evangeljski odlomek nam je danes govoril o dveh osebah, ki nista sposobni živeti. Dvanajst let ni malo. Gre za obdobje, ko zaradi različnih motivov, nisi živel v polnosti. Ta čas je do neke mere vržen vstran kot nekaj, česar sploh ni bilo. Je prazna tabla. Žena je trpela zaradi svoje bolezni in zaradi številnih oseb, ki so ji svetovale zdaj to, zdaj ono, jo popolnoma oskubile in njeno stanje se je iz dneva v dan samo slabšalo. Ta kri, ki ji je vsak dan izginjala, življenje, ki je vedno bolj pojenjalo, jo je delalo nečisto in zato tudi ni smela imeti stikov z drugimi ljudmi. Življenje, ki bi ga morala živeti, je tako vedno bolj usihalo in sama ga ni bila sposobna zaustaviti. Vedno bolj se je morala oddaljevati od drugih in se zapirati v svojo samoto. In največ energije ji je jemala prav obsodba s strani družbe, v kateri je živela. Zdravniki naj bi pomagali, da bolezen premagamo, a v njenem primeru so ji povzročali vedno večje trpljenje. Ta žena začne živeti, ko vrže vstran zdravniške recepte in se odloči, da se bo dotaknila Jezusa. Odločila se je, da bo naredila to, kar so ji vsi navzoči prepovedovali.

Morda se ne zavedamo, kako smo velikokrat v življenju sužnji različnih etiket in predsodkov in škodoželjnih govoric, ki jih drugi ustvarijo o našem življenju. Kakšen je celo vesel, če veliko govorijo o njem in na glas pove: »Ni pomembno, kaj govorijo o meni, samo, da govorijo!« To se zgodi vsakemu, ki mu zmanjka energije, da bi sam odločal, kaj želi postati.

Jezus dovoli, da se ga ta žena dotakne. To, kar se mu zdi nečisto, dotikanje vsega, kar je človeško, tudi bolezen je nekaj človeškega, on spremeni v nekaj novega, postane izvir novega življenja. Prevelika čistost ubija, rane pa nas naredijo za bolj občutljive in prizanesljive.

Drug primer je ravno tako povezan s številom 12. Gre za deklico, ki se je naveličala živeti. Besedilo pravi, da je ta deklica hodila, imela je namreč dvanajst let. Kot da je pisatelj hotel povedati, da pri dvanajstih ne moreš hoditi. Zdi se, da je ta deklica nehala uporabljati svoje sposobnosti. Tudi danes srečujemo otroke, ki bi pri svojih letih že morali hoditi oziroma uporabljati sposobnosti, ki so jim dane, a to zavračajo in se odločijo, da ne bodo živeli. Jezus se odloči, da bo to deklico ozdravil, za to jo prime za roko in ji reče: »Talita kum. Deklica, rečem ti, vstani!« Morda je ta deklica potrebovala samo odraslo osebo, ki bo verjela vanjo, ji podal roko in bo shodila.

Ob tej zgodbi pa pozabimo na eno osebo, ki je zelo pomembna: to je hčerkin oče. On se obnaša kot odrasla oseba: ne želi se prerekati s svojo hčerko, dovolj ima njenega jamranja, da ne more vstati, ker je utrujena in zaspana. On gre iskat pomoč. Pravi oče razume hčerkino potrebo in zato gre in povabi Jezusa v svojo hišo. Tako naredi vsak pravi oče, ki ni le tisti, ki zapoveduje, ampak zna čakati in išče načine, kako bi pomagal.

Pomislimo na svoje življenje: ko se ubadamo s stvarmi, z odnosi in nalogami, ki nam iz dneva v dan poberejo vedno več energije, se tudi mi obnašamo kot slabokrvna žena. Morda pa smo se odločili, da ne bomo izkoristili sposobnosti, ki so nam dane in se obnašamo kot dvanajstletnica, ki ni hotela hoditi. Če se nam dogaja kaj takega, se moramo odločiti in se dotakniti Jezusa, pri katerem je življenje. Treba je okrepiti vero vanj in vero vase. Živeti moramo v prepričanju, da smo prejeli dovolj darov in sposobnosti za srečno, zadovoljno življenje. Pred seboj moramo imeti jasen cilj in ne smemo dovoliti, da bi nas stvari, ki se zgodijo, uspavale in oddaljevale od pravega življenja.

Župnik Branko Balažic SDB