13. nedelja med letom

26. junija, 2021

Bog ni naredil smrti, ne veseli se propada živega

»Bog ni naredil smrti, ne veseli se propada živega,« smo danes brali iz Knjige modrosti. Toda kaj ta stavek pomeni v kulturi, v kateri ni samoumevno, da bi se ljudje v strahu pred smrtjo zatekali v vero v Boga? Očitno tudi smrt ni več to, kar je bila. Bog je ustvaril človeka za neminljivost, saj ga je naredil po svoji podobi, a to ni dovolj dober razlog, da bi se smeli obnašati kot bogovi. Res je, da je smrt ostala tabu in zato o njej nočemo govoriti, kar pa ne pomeni, da je nehala vplivati na naše življenje. Kaj se pravzaprav dogaja z nami?

Vsem je jasno, da se svet bliskovito spreminja. Toda tehnološke, gospodarske, družbene, kulturne in druge spremembe, čeprav so hitre, so bolj ali manj površinske; spreminjajo predvsem način življenja. Tisto, zaradi česar ugotavljamo, da človek ni več to, kar je bil,  je njegov bitno spremenjen odnos do smrti. Smrt je absolutna, popolna zareza v naše življenje. Nobene druga sprememba ne loči našega življenja na dva dela tako totalno in nepreklicno. Če smrt za nas ni več to, kar je bila, tudi življenje ni več to, kar je bilo, potem tudi človek ni več to, kar je bil. O tem vprašanju se je pred nekaj leti v sobotni prilogi razpisal zdravnik Alojz Ihan, ki pravi, da bi smrti hoteli ubežati, pa čeprav to ni uspelo še nikomur. Včasih so človekovo tesnobo reševali z različnimi rituali, danes pa se številni znanstveniki trudijo, da bi ustvarili zavest, ki bi bila neodvisna od umrljivega telesa. Včasih smo mislili, nadaljuje Ihan, da je minljivo vse, kar je materialno, tudi denar, medtem ko smo za večno imeli duha, umetnost, glasbo, literaturo. Zdaj se je tudi to obrnilo. Umetnost je vedno bolj vezana na umetnika: ko ga ni več, ni več zanimanja za njegova dela. Tudi denar je bil nekoč geografsko zamejen na določeno državo. Bogastvo je bilo nekaj krhkega, kajti ob vojni se je vse porušilo. Zdaj se lahko koncentracija kapitala in moči preseli drugam v trenutku, še preden se zgodi kaj neprijetnega. Bomo morda našli rešitev za človekovo nesmrtnost z zamrzovanjem človeških organizmov? Nesmrtniki bi potem morali začeti radikalno omejevati rojevanje, kar pomeni, da bi se podrle vse dosedanje vrednote družbe. Pritrjujemo nesmrtnosti, vendar ne na zemlji, ker bi bil to pekel. Hrepenenje po nesmrtnosti, če naj bo pristno, mora biti naslovljeno na Boga. Obujenje Jairove hčere v današnjem evangeliju ne oznanja pričakovanja, da hoče Bog naše zemeljsko življenje podaljševati v neskončnost, saj bi bilo to popolnoma neznosno, pač pa oznanja, da je Bog gospodar življenja, in ga v popolnoma novi obliki, ki je nobeno oko ni videlo in uho ni slišalo, naklanja vsem, ki ga ljubijo in upajo vanj.

Župnik Branko Balažic SDB