Jezusovo spremenjenje na gori

Nisi še na cilju, ali hodiš v pravi smeri?

V življenju se pogostokrat ustavimo, ker se znajdemo na križišču: katera je prava smer? Bom kar čakal, ali grem naprej? V katero smer? Naša odločitev je pogosto odvisna od oseb, ki jih poslušamo. Ko se je Odisej vračal na svojo Itako, se je privezal k jamboru, da ga Sirene ne bi zapeljale s svojo osupljivo lepoto in skrivnostnimi melodijami, in bi si premislil in nehal potovati v svojo domovino. Zunaj nas se pojavljajo glasovi, ki nas spodbujajo na naši poti, a ni malo glasov, ki nas zasmehujejo in odvračajo od našega cilja. Glasove slišimo tudi v svoji notranjosti. Tudi ti glasovi so dvojne narave, eni nas podpirajo, drugi nas ovirajo, da se ustavimo in zamudimo vlak, ki odpelje ob točno določeni uri. Marsikdo si to ne upa priznati in pravi: »Saj bo prišel naslednji vlak, ni se mi treba bati!« Kdor se tako tolaži, navadno zamudi tudi naslednji vlak.

Apostol Matej nam je v evangeliju govoril o Jezusovem spremenjenju na gori. Gre za dogodek, ki je ravno tako povezan z različnimi glasovi. Jezus se je s tremi učenci povzpel na goro, ko je bil na poti v Jeruzalem. Pred njim je bila zaključna faza njegovega zemeljskega življenja: slovo od učencev, sodni proces, smrt na križu in pogreb. To je običajna pot slehernega človeka. Kdor se odloči za potovanje, se mora odpovedati marsikateri stvari, na katero se je navadil in se prepustiti novemu tveganju. Tudi Jezus je bil pred pomembno odločitvijo, da zapusti samega sebe, vse, na kar se je navadil in se prepusti svojemu izhodu. Gre za potovanje, ki se je začelo, ko je zapustil svojega Očeta in postal človek in sedaj mora nadaljevati svojo pot proti Jeruzalemu, kjer bo postal daritvena žrtev za vse človeštvo. Tudi pred Jezusom so bili sedaj glasovi, ki so ga spodbujali na njegovi poti. To so bili Oče, očaki, preroki in spodbudni liki iz preteklosti. Tudi mi nismo sami na naši poti. Spremljajo nas spodbudne besede oseb, ki nas poznajo, besede nekoga, ki je imel podobno izkušnjo, besede ljudi, ki delijo z nami naše ideale in usmeritve. Ko se tega zavedamo, smo presenečeni: »Kako, tudi ti? Jaz pa sem misli, da sem na tej poti sam!«

Mojzes in Elija sta dve osebi iz odrešenjske zgodovine, ki se pojavita ob Jezusu v nebeški svetlobi. Ti dve osebi sta za izvoljeni narod predstavljali nastop odrešenika. Njuna navzočnost pomeni, da je Jezus zares odrešenik, ki ga je narod dolgo pričakoval. Mojzes in Elija predstavljata celotno Božje razodetje, Postavo in preroke. Mojzes naj bi bil pisatelj prvih petih knjig Svetega pisma, ki predstavljajo Postavo ali zakonodajo, Elija pa je model preroka, ki je bil vzet v nebo na ognjenem vozu. Oba sta se pogovarjala z Jezusom in bila prava spodbuda za Jezusovo izhod. Tako kot je Mojzes izpeljal izvoljeni narod iz egiptovske sužnosti, mora Jezus novi narod, vse človeštvo, izpeljati iz sužnosti in teme s svojo smrtjo na križu. Elija pa je Jezusu pripovedoval o svoji gorečnosti v pogovoru z Bogom, o tisti gorečnosti, ki bo Jezusa stala življenje.

Seveda pa ne Mojzes in ne Elija nimata zadnje besede. V slehernem življenju zadnja beseda pripada nebeškemu Očetu. Biti sprejet in potrjen od očeta, to je najgloblja želja slehernega človeka. Materinega srca si ni treba pridobiti, ker te ona ima rada od začetka, od spočetja naprej. Očetovo srce pa si moraš pridobiti s svojo poštenostjo in ubogljivostjo. Jezus je slišal Očetov glas, ki je govoril: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Na Jezusa se lahko zanesemo, on je pravi vodnik in nas bo zanesljivo pripeljal do cilja.

In vendar se Jezusa ni mogoče okleniti na tak način, da bi imeli oblast nad njim. Očetova beseda je prišla znotraj oblaka in je predstavljala nekaj, kar slišiš, a naslednji trenutek to izgine. Ne moreš je zagrabiti in obdržati. Apostol Peter je hotel videnje Jezusovega poveličanja zadržati, zato je rekel: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je to rekel jih je obsenčil oblak, kar je jasno znamenje, da Boga lahko začutiš, ne moreš pa ga zadržati in zapreti v svojo kletko. Božja beseda nas lahko vodi, ne bo pa nikoli postala naša. Tako kot oblak naredi senco, nas ta beseda varuje, se nas oklene, nam naredi senco, toda v to besedo je treba verjeti in zaupati, kajti ta beseda ni nikoli popolnoma jasna. Vedno ohrani v sebi nekaj skrivnosti. Zato moramo biti pripravljeni na tveganje, sicer bomo obstali na mestu in se bo naša pot zaključila. Prositi moramo Božjega duha, da nam pomaga pri razločevanju, katera beseda je zlobna in nas vodi v smrt, katera pa je prava in nas vodi v življenje.

Župnik Branko Balažic SDB