Jaz te slišim, ti me slišiš: se zares slišiva?
Kaj se nam je dogajalo v času epidemije? V glavnem smo bili zaprti v ozke prostore svoje hiše, skrbno zaklenjeni v stanovanju večnadstropne stolpnice. Svojo ječo smo zapustili, ko je bilo treba nujno iti v trgovino, kajti vse šole, kulturne ustanove in cerkve so bile zaprte. Doma smo bili prisiljeni, da drug drugega več poslušamo, se zaradi šole na daljavo več ukvarjamo z otroki in ko smo imeli vsega dovolj, smo drug na drugega stresali svojo slabo voljo, jezo in strah. Ko smo zaprti – ne le fizično, ampak predvsem znotraj samega sebe – privrejo na dan strahovi, tesnobe in obremenjenosti. Naša notranjost postaja labirint, v katerega se vedno bolj zapletamo. Nič drugače ni, ko bežimo, se umikamo, ko ne bi radi nikogar srečali, ko drugi ogroža naše življenje, so naši odnosi zablokirani. Tak je čas, ko ne uspemo opredeliti tega, kar čutimo in ne razumemo samega sebe. Izhod nam zapirajo različni predsodki, želja po maščevanju in prepričanje, ki je postalo bolno. Ne uspemo jasno povedati, kar čutimo, ne govorimo resnice, nismo natančni in ne prepričljivi. Kar se nam dogaja ni več noben pravi dialog, temveč iskanje grešnih kozlov, ki so krivi za naše bolestno stanje.
Kje je prava rešitev? Kako nam lahko Božja beseda pokaže pravi izhod? O tem nam govori današnji praznik: binkošti so rešitev za blokirano komunikacijo. Božji duh nam odpira srce in nam na usta polaga prave besede, ki jih razumejo tudi tisti, ki so prišli od daleč in ne razumejo našega jezika.
Zakonci vedo povedati, da se večkrat zgodi, da sta kot par v istem prostoru in vendar nista na istem kraju. Fizično sta lahko skupaj, v svojih mislih in pričakovanjih pa sta daleč drug od drugega, vsak na nekem svojem kraju. Sta skupaj in vendar dobro vesta, da nista skupaj. Ko se to zgodi so naši odnosi na ničli. Nič pozitivnega se ne more zgoditi.
Luka nam je danes govoril, da so bili apostoli zbrani na istem kraju. Ta kraj lahko opredelimo z besedo »ljubezen«. Vsi so se razumeli med seboj, skupaj so molili in pričakovali Svetega Duha. Jezus je bil sredi med njimi. Po velikem petku je bila edinost med apostoli porušena, ker so izgubili upanje, Jezusa so izdali in zatajili, nato pa pobegnili ter se skrili. To svojo razpršenost so po veliki noči ponovno sestavili v dvorani zadnje večerje.
Ko se več ne razumemo, se moramo vprašati, če smo na istem kraju, kar pomeni, da so nam pri srcu iste stvari in ne iščemo dobro le zase, ampak za vse, s katerimi živimo. Dialog ni odvisen le od enega udeleženca, ampak se zanj morata truditi oba sogovornika. Dialog je vedno skupni proces. Ko tega ni, smo v Babilonu.
Babilon je kraj, kjer imajo glavno besedo ošabnost, oholost, napuh in prepričanje, da ne potrebuješ nikogar, tudi Boga ne. V Babilonu so hoteli zgraditi stolp do neba. Sami so si hoteli narediti pot do neba, rečeno bolj preprosto, sami so si hoteli narediti recept, kako bodo avtomatsko prišli v nebesa, ne da bi jim on pokazal, kako bodo to dosegli. Boga so si hoteli podrediti svojim lastnim željam in pričakovanjem. Z Bogom so hoteli manipulirati. Podobno se nam dogaja vedno, ko si hočemo podrediti drugo osebo, ko jo želimo stisniti in jo prisiliti, da nas posluša. Takšno komuniciranje je v slepi ulici, ker je dvoumno, nepošteno in nespoštljivo.
Binkošti so drugačne od Babilona. Jeruzalem postane središče, kjer se ljudje razumejo, kjer sprejemajo drug drugega, pa čeprav so skupaj ljudje iz različnih pokrajin, različnega jezika, različne kulture in različne ideologije. Vsi so sprejeti kot ljudje, kot Božji otroci, kot bratje in sestre. Zato je Jeruzalem simboličen kraj, kjer lahko živimo kot skupnost, kjer so razlike pozabljene, ker nas druži isti cilj, Jezus, ki je že v nebesih in nas tam pričakuje. Zaveza med Bogom in Izraelom je ponovno vzpostavljena. V ozadju je isti veter, ki je vel na Sinajski gori, ko sta bili zapisani tabli desetih zapovedi in ta veter ponovno pihlja v dvorani zadnje večerje, ko se različni ljudje počutijo eno, ker jih povezuje ista vera.
Apostoli sami niso mogli priti do zaveze z Bogom, ki je bila na Kalvariji pretrgana. Potrebno je bilo skupno bivanje, ko jih je povezovala molitev in prošnja k Bogu, naj jih razsvetli, naj jim pošlje obljubljene Svetega Duha, ki jih bo vodil in bo ponovno vzpostavil to, kar je bilo porušeno. Sveti Duh, ki ga je Jezus poslal, je sad ljubezni med Očetom in Sinom. Sveti Duh, Božja ljubezen je tista, ki vzpostavlja ta novi prostor, kjer smo zares skupaj, kjer nas združuje ista misel, isti interesi, ista pričakovanja, isti cilji: biti Božji otrok in živeti skupaj v nebeškem kraljestvu.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas