Nobena stvar ne more nadomestiti osebe, pri kateri se počutim sprejet in ljubljen
Protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki je svoje življenje zaključil v koncentracijskem taborišču Dachau, je zapisal: »Nič ne more nadomestiti osebe, ki nas ima rada. Zgrešeno je trditi, da Bog lahko zapolni našo notranjo praznino. On jo ne zapolni, ampak jo pusti odprto in nam tako dovoli, da ohranimo temeljno povezavo s skupnostjo in si skupaj delimo trenutke sreče in tudi trenutke bolečine in trpljenja.«
Ljubezen potrebuje pot, po kateri se lahko giblje. Ne obstaja neka navidezna, namišljena ljubezen. Prava ljubezen uporablja človeško govorico in zunanje geste, po katerih jo lahko prepoznamo. Zato drži, da ljubezen prepoznamo v dejanjih, ne v besedah. Tako kot se cvetlični vrt lahko razbohoti znotraj svojega prostora, obdanega z ograjo, tako ljubezen potrebuje prostor, kjer se lahko udejanji. Izven ograje je prah in pepel, zemlja, ki ne pripada nikomur, cesta, po kateri vsakdo hodi in kjer marsikdo odvrže stvari, ki se jih naveliča.
Zato pravimo, da za vsako ljubezen morajo biti določeni kriteriji ali kanali, po katerih se lahko pretaka in načini, kako jo zaznavamo. To je predvidel Bog, ko je ustvarjal človeka: sestavil ga je iz prsti zemlje, mu dal obliko in ga postavil v rajski vrt. V tem vrtu so drevesa, ki so postavljena kot okvir, znotraj katerega se bosta Adam in Eva sprehajala in znotraj meja tega vrta bosta varna. Podobno zgodbo srečamo kasneje z izvoljenim narodom, ki je na poti iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo. Da se ne bodo izgubili so potrebne določene omejitve, kriteriji za zdravo, smiselno življenje in konkretne zadolžitve. Zato jih Bog nagovarja s svojo živo besedo in nasveti, kako bodo z njim v pravem ljubezenskem odnosu.
V današnjem evangeliju Jezus ponovi, na kakšen način bo ljubezen njegovih učencev in kristjanov zares pristna, konkretna in ne neko romantično sanjarjenje. Zapovedi so tista ograja, znotraj katere se gibljemo, kjer smo zavarovani in je naše življenje zares pristno in smiselno. Zapovedi so varna ograja, ki nam pomaga, da ne pademo po stopnicah. Ko se te ograje oprijemamo, nas nobena stvar, nobena skušnjava ne more oddaljiti od Boga.
Preden se je Jezus od svojih učencev poslovil, jim govoril o ljubezni. Obstajala je velika nevarnost, da bodo po njegovem odhodu učenci postali sirote. Ko ga bodo videli pribitega na križu, se bo v njihova srca naselil strah, razbežali se bodo, počutili se bodo kot otroci, ki so izgubili očeta in mamo. Zato Jezus učencem zagotovi: »Ne bom dopustil, da bi bili sirote!« To je njegovo jasno zagotovilo ne le učencem, ampak tudi nam, kristjanom tretjega tisočletja. Morda nimamo izkušnje, kaj pomeni biti sirota, živeti notranje prazen in negotov. Res pa je, da takrat, ko postaneš sirota, se pred teboj odpre neka nova možnost rasti. To je trenutek, ko postaneš odrasla oseba, ki gradi svoje življenje na tem, kar je prejel od svojih staršev kot dediščino, kot neprecenljiv zaklad.
Kakšno dediščino je Jezus zapustil svojim učencem in kristjanom. Ta dediščina je povezana z njegovo trajno navzočnostjo, z obljubo, da bo poslal Svetega Duha. On nam bo stal vedno ob strani, spremljal nas bo, bo naš svetovalec, pomagal nam bo pri sprejemanju pravih odločitev. V svetu, ki zavrača vse, kar je povezano z Bogom, z usmiljenjem in zagovarjanjem zavrženih, ki so brez moči, ki nimajo pravega zagovornika, je takšna pomoč zelo dobrodošla. Sveti Duh je z nami na enak način kot oče zagovarja in brani svojega otroka. Zanj je pripravljen dati celo svoje življenje.
V ozadju je ljubezen, ki jo sodobni svet ne prepozna oziroma jo zavrača. Sodobni svet se ustavi ob lepi zunanjosti, ob vsem tem, kar je navidezno, lepo za oči, a brez prave vsebine. Sodobnikova ljubezen največkrat ne doseže srca, ker se izčrpa ob vsem tem, kar je nepomembno, ob kratkotrajnem užitku. Jezus nam govori drugače o ljubezni: »Jaz sem v Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi, kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel!« Takšna je ljubezen, ki doseže srce, se tam umiri in nas nagradi z mirom, ki ga ta svet ne more dati. Tako ljubi samo Bog, kajti zanj je vsak posameznik najbolj dragocen.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Velikonočni čas