Razvežite ga in pustite, naj gre!
»Položi kamen čez tisto stvar, da se ne bo videla!« Tako se pogostokrat obnašamo pred zadevami, ki jih hočemo zakriti, ker nas obremenjujejo in nam jemljejo veselje do življenja. Potem pa se pritožujemo, da je naše življenje podobno veliki razvalini, težkim kamnom, ki so raztreseni vsepovsod. To se nam zgodi, ker se izogibamo reševanju težav, pred katerimi se nahajamo. V začetku gre za majhne kamenčke, ki se počasi nabirajo eden na drugem in mimogrede je nad nami teža, ki je več nismo sposobni prenašati. Kamen na kamen počasi postane grob, v katerem smo se znašli. Grob je namreč simbol za vse, kar je mrtvo, kar nima več življenja v sebi, kar je brez upanja. Kako bi se počutili, če bi naše življenje dobilo podobo žalnega sprevoda?
Današnji evangelij nam je govoril o Jezusu, ki se je ob Lazarjevem grobu razjokal in je zahteval, naj odstranijo težek kamen, ki je zapiral grob. Nato je zaklical: »Lazar, pridi ven!« Življenje brez Jezusa je podobno grobu, kjer ni več nobenega življenja. Lazarjeva sestra Marta je rekla Jezusu: »Če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl!« Kjer ni Jezusa, tam ni življenja. Jezus je namreč rekel o sebi: »Jaz sem življenje!«
Vsakdo od nas je kdaj v Lazarjevi situaciji, ko ne čuti več življenja, ko se mu je vse podrlo, ko ne najde več prave rešitve, ko primanjkuje celo upanja, ki zadnje umre. Zaupamo se kakšni osebi in jo prosimo: »Zmoli kaj zame!« Ta se postavi pred Gospoda z besedami iz evangelija: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Jaz sem namreč tista oseba, ki jo Jezus ima rad. Tudi tebe ima Jezus rad. Takšna je naša stvarnost. Jezus pa se ne premakne in navzočim pravi: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo!« Jezus se napoti v Betanijo, kar v prevodu pomeni »hiša trpljenja«. To je svet v katerem živimo. Jezus pride v to hišo trpljenja, da bi me zbudil, da bi v meni prebudil novo upanje.
Vstopiti v trpljenje nekoga drugega in ga ozdraviti, se ne zgodi brez cene, ki jo je treba plačati. Apostoli so presenečeni, ker se Jezus hoče vrniti v Judejo, zato mu rečejo: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja!« Jezus je pripravljen sprejeti smrt, da bo na tak način odrešil svojega prijatelja Lazarja. Takšna je čista, nesebična ljubezen. Apostol Janez nas bo na to spomnil ob Jezusovem govoru pri zadnji večerji: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dà življenje za svoje prijatelje!« Ne smemo pozabiti, da je bilo Lazarjevo obujenje od mrtvih eden od motivov, ki je pospešil proces proti Jezusu.
Kako se obnašamo pred grobom, pred trpljenjem in smrtjo? Vsakdo reagira na svoj način. Ko se oddaljimo od groba, je pred vsakim človekom proces žalovanja in sprejemanja tega, kar se ne da spremeniti. Marta je tip človeka, ki veliko ve povedati o Bogu, v resnici pa nima vere, da je Jezus sposoben spremeniti naše življenje. Marta večkrat pravi: »Vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš … vem, da bo moj brat vstal ob vstajenju poslednji dan … trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« Martina vera je povezana s spoznanjem o Bogu, do katerega je lahko prišla z branjem in premišljevanjem. Ko Jezus reče, naj odmaknejo kamen od groba, ga Marta zaustavi: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev!« Marta mora stopiti na pot, ki vodi od spoznanja o stvareh k veri v Jezusa. Šele potem bo sposobna razumeti Jezusove besede: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl!«
Pogreb je pogostokrat razlog za naše pritoževanje, ko se naše življenje spremeni v pomilovanje in iskanje sočutja. To se nam zgodi, ko se nehamo boriti in se nočemo soočiti z nastalo situacijo. Tako se je obnašala Lazarjeva in Martina sestra Marija. Zaprla se je vase, ostala je doma in se prepustila svojim solzam. Zdi se ji, da jo je življenje pripeljalo do točke, ko ni sposobna narediti kaj drugega. Vsakdo, ki jo vidi jokati, tudi Jezus, je prevzet od njene žalosti. Marijino jokanje je namreč nalezljivo. In vendar je tudi njej namenjen klic, ki jo bo vzdignil iz njene osame. Marta je odšla od Jezusa in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče!« Rečeno bolj preprosto: »Jezus te vabi, da zapustiš to življenje, ki si ga spremenila v pogreb! Nehaj se zapirati pred drugimi in ne zapiraj svoje hiše v grob. Jezus te kliče. On je zate novo upanje!«
Jezus bo vrnil življenje v truplo, ki je že razpadalo. Tako se večkrat sami počutimo: mrtvo truplo brez neke prihodnosti. Ni več nobenega upanja, da bi to truplo oživelo. In vendar Jezus zahteva, da odstranijo kamen, ki je pritiskal naše življenje k tlom. Od odpre naše grobove in sedaj smo na vrsti mi, da zberemo dovolj poguma, gremo vem in se odkrito soočimo z realnostjo, ki je pred nami. Lazar ima roke in noge povezane s povoji. Zato Jezus zahteva: »Razvežite ga in pustite, naj gre!« Tudi mi moramo biti korajžni znebiti se različnih vezi, ki so nam jemale življenje in biti posredniki za tiste, ki se sami ne morejo znebiti povojev, v katere so se zapletli. Gotovo poznamo koga, ki se je zaprl pred drugimi in postaja mrtvo truplo. Recimo mu: »Pridi ven in hodi!«
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas