Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta
Nekdo je zapisal: »Ko ima življenje okus po podplatu tvojega čevlja, je nastopil čas, da se vrneš v šolo okusov!« Ko življenje izgubi pravi okus, jemo vse, kar nam pride pod roko. Ne vidimo več razlike in počasi se navadimo na vsakodnevno enoličnost. Lahko si postrežemo tudi s podplatom svojega čevlja, kot so to zgodi v filmu Charlia Chaplina z naslovom: »Zlata mrzlica!« Mislimo, da smo našli zlato, toda v ustih je okus po podplatu.
Sposobnost okušanja in prepoznavanja različnih okusov je stara metafora o našem življenju. Okus ima veliko skupnega z znanjem, kajti neko stvar dobro poznamo šele takrat, ko smo jo sposobni okušati, ko ob njem uživamo, ali pa rečemo: »Oh, kako smrdi, vrzi to na smeti!« Neko osebo poznaš, ko začutiš njen vonj in zate postane edina pomembna oseba sredi množice. V Malem princu pisatelj Anton Exupery pripoveduje: »Če kdo ljubi cvetico, ki je edina med milijoni in milijoni zvezd, je srečen, da le oči upre v zvezde. Misli si: Tam nekje je moja cvetica … Če pa bi jo bacek pojedel, bi mu bilo, ko da so vse zvezde naenkrat ugasnile. Ali ni to smrtno resna zadeva?« Vedno bolj se nam dogaja, da so naši medsebojni odnosi zelo površni in hitri, da se več ne sprašujemo, kakšen okus daje to našemu življenju.
Podobno se nam dogaja v našem duhovnem življenju: Našo dušo ne nasiti znanje, ki si ga pridobimo glede svoje vere, ampak jo nasiti okus, ki ga imamo, ko se v globini svojega srca srečujemo z Bogom. Okus je namreč povezan z našim občutki. Že dojenček se navadi razlikovati med tem, kar mu ugaja in tem, kar je zlobno in ima odvraten okus.
Okušanje nam dovoljuje, da se odločimo za neko stvar, ali pa jo zavržemo. Čas, v katerem živimo se hitro spreminja, kar pri marsikom povzroči veliko zmedo. V času kovida je bil eden od bolezenskih simptomov izguba okusa. Kako je hudo, če ne ločiš okusov različnih jedi. Sodobnik se srečuje še z dodatnimi težavami. Njegovo ustno nebo težko zaznava različne okuse, ker je s preveč močnimi jedmi uničil njegovo občutljivost. Včasih pa smo tako lačni, da nas okus sploh ne zanima, samo da lahko damo nekaj v usta.
Ko življenje nima več pravega okusa, ko nismo sposobno dati svojemu bivanju pravi okus, smo na tem, da bomo ugasnili, kot se to zgodi z zvezdo, ki počasi umira, ko ni več sposobna razsvetljevati neba. Včasih se nam zgodi, da kakšen začne z nasveti, svarili in priporočili pihati v plamenček našega življenja, ki je na tem, da bo ugasnil. Drugič smo mi tisti, ki pokrijemo to svojo luč in ne dovolimo, da bi drugim razsvetljevala njihovo pot. Nekaj takega je imel Jezus v mislih, ko je svojim učencem in zbrani množici govoril o soli in luči.
Sreča se skriva v teh dveh simbolih: v soli in luči. Ta dva simbola nam razložita, kaj pomeni ljubiti oziroma dati smisel svojemu življenju in biti srečen. Sol in luč vnašata v naše življenje neko spremembo. Sol da jedi okus, mesto brez luči je podobno mestu duhov, v katerem se nihče dobro ne počuti. Morda nismo dovolj pozorni, da bi videli, kako smo resnično ljubljeni šele takrat, ko druga oseba vnese v naše življenje neko spremembo. Ko je vse po starem, ko se ne zgodi nič novega, smo v stanju smrti, počasi ugašamo.
Drugega pa ne moreš imeti resnično rad, če sebi ne dovoliš, da se boš do določene mere použil, da se boš iz dneva v dan manjšal. Ko vržemo sol v lonec in jed pomešamo, se sol izgubi. Noče biti v središču, vendar pusti svoj okus. Tako se zgodi tudi z lučjo, s svečo, ki smo jo prižgali: razsvetljuje tako, da se počasi použiva, da se manjša. Ne moreš drugega ljubiti, ne da bi se mu popolnoma podarjal in se na tak način do določene mere izgubljal. Ne moreš ljubiti, če hočeš vedno ostati isti. Zato Jezus pravi: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil!« (Lk 17,33).
Kaj nam torej ostane? Vsakdo, ki bo jedel golaž, ki smo ga pripravili, bo v ustih ohranil okus po tej hrani. Tisti, ki se bo sprehodil po našem osvetljenem mestu, bo zadovoljen in srečen, ko bo varno prispel na cilj. Sol ni razočarana, ko je ni več in luč ni žalostna, ko se použije. Morda kakšen ne bo zadovoljen z našim golažem, nekdo drug se bo morda pritoževal, da je mesto preveč osvetljeno. To ni tako pomembno. Mi smo se potrudili, da bi bili okusna sol in prava luč, ki dobro razsvetli temne kraje, kjer bi se lahko skrivali tatovi. Napravili smo, kar smo bili sposobni narediti, kar pa še manjka, bo pa Bog dodal, ker njegova ljubezen nima meja.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija