Rad bi videl!
Oči imamo za gledanje in soočanje z resničnostjo in vendar si večkrat zatisnemo oči, ker ne bi radi videli, kaj se dogaja okrog nas. Strah nas je, nočemo se soočati z resničnostjo, domišljamo si, da se bodo sčasoma zadeve same uredile. Zresnimo se, ko je že prepozno, ko zadeve ni več mogoče popraviti.
So trenutki ko si zatisnemo oči iz preprostega razloga, da ne bi bili odgovorni za zadevo, ki se dogaja. Priznajmo si: gledamo le zunanjost, ki se spreminja pred našimi očmi in se ne potrudimo, da bi šli v globino, da bi spoznali vzroke, zakaj določene stvari ne funkcionirajo. Videti in spoznati resnico, to dvoje gre vedno skupaj. To so vedeli že v času antike, o čemer govori zgodba o kralju Oidipu.
V mestu Tebe je bila kuga in meščani prosijo svojega kralja Oidipa, naj jih reši te božje kazni. Oni ne vedo, da je Oidip vzrok za kugo, ker je nevede ubil svojega očeta Laia in se poročil s svojo materjo Jokasto, kajti kot dojenček je bil izpostavljen in je bival pri krušnih starših, zato svojega pravega očeta in mame ni poznal. Slepega vedeža Tirezija kralj prisili, da mu razodene resnico: »Oidipus, izrekel si si svojo lastno sodbo. Ne govori več, ne nagovarjaj več nikogar iz ljudstva, zakaj ti sam si tista gnusoba, ki okužuje to mesto! Da, ti si morilec kralja, ti si tisti, ki živi s svojo materjo v prekletem razmerju!« Zaključek zgodbe je, da se Jokasta obesi, Oidip pa prekolne svoje oči, naj bi nikoli več ne gledale, kar je storil in pretrpel, in začne z zlato konico vrtati po njih, dokler niso bila zrkla predrta in je curek krvi pritekel iz votlin. Potem zahteva, naj mu, slepemu, odpro vrata, ga peljejo ven in pokažejo vsemu tebanskemu ljudstvu kot morilca svojega očeta in moža svoje matere, kot prekletstvo neba in gnusobo zemlje. Nauk zgodbe: slepi Tirezij je videl resnico in jo je bil pripravljen povedati Oidipu, ki si je pred resnico zatiskal oči.
Sprejeti resnico je velika odgovornost, ki vedno potegne za seboj posledice. Vsi smo do določene mere slepi na svoji duhovni poti, zato nam Jezus hoče pomagati in nas vabi na potovanje, da bi spregledali, da bi bolje spoznali samega sebe in hkrati vedno bolj dojeli resnico, kdo je Jezus, ki nas vabi, da bi postali z njim pravi prijatelji in sodelavci.
Ko smo v temi, ko nismo sposobni narediti naslednjega koraka, se nam Jezus približa. On ne želi odpraviti teme, ampak prihaja kot luč, ki nas spremlja, da lažje hodimo. Različne slabe stvari bodo vedno del našega življenja, toda to je tudi pravi prostor, kjer pride do izraza Jezusova moč. On je sposoben slabe stvari spremeniti v zgodbo o odrešenju. Učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Jezus je odgovoril: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.«
Ko nam Jezus podari vid, postanemo nova stvar, začnemo novo življenje. Jezus je pljunil na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa!« Bog je naredil človeka iz prsti in vdihnil vanj življenje. To se zgodi pri krstu. Zato Jezus pošlje slepega k vodnjaku Siloa, da se umije, da prejme novo življenje. To dejanje simbolično predstavlja vsakega od nas, ki išče Boga, se približa veri in na novo zaživi.
Siloa, vodnjak h kateremu se je slepi napotil, v prevodu pomeni »poslani«. Jezus je bil poslan od nebeškega Očeta in sedaj pošlje slepega. Slepi je torej poslan, da se potopi v Jezusa in tako prejme novo življenje. To razumemo, če poznamo Jezusov čas, ko krščevanje ni bilo povezano z oblivanjem z vodo, ampak z dobesednim potapljanjem: tisti, ki želi prejeti krst, je povabljen da stopi v bazen, kjer sreča Jezusa, kateremu izroči svoje staro življenje, svoje grehe. Jezus jih sprejme, jih uniči in novorojeni izstopi iz vode kot novi človek, popolnoma prenovljen, brez slehernega greha.
Vse to se sliši zelo lepo, a se ne zgodi v hipu. Gre za dolg proces spreobračanja. Evangelist Janez nam je ta proces lepo opisal, kajti slepi bo Jezusa spoznal korak za korakom. Slepi najprej govori o Jezusu kot o človeku. Ko so ga vprašali, kako so se mu odprle oči, je dejal: »Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato in mi z njim pomazal oči!« Ko ga farizeji sprašujejo: »Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?« On jim reče: »Prerok je.« Ko je Jezus zvedel, da so ga vrgli iz sinagoge, je šel še enkrat poiskat ozdravljenega in mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Ta je odgovoril: »Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.« Tedaj je dejal: »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.
Nauk te zgodbe o ozdravljenju je: pred Jezusom je treba sprejeti pravo odločitev, sicer bomo vedno bolj slepi. Večkrat si zatiskamo oči, ker so zadeve drugačne, kot smo si predstavljali in pričakovali. Zadeve so takšne, da jih nočemo videti. Farizeji in pismouki niso dovolili, da bi jih Jezus lahko presenetil. Pričakovali so, da bo Jezus v skladu s podobo, ki so si jo ustvarili o bodočem odrešeniku. Danes je veliko takih, ki so prestrašeni, in se ne upajo kompromitirati. Takšni so starši tega sleporojenega: »Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep; kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva. Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.« Starši se bojijo, da bodo tudi njih vrgli iz sinagoge in zato se raje oddaljijo od resnice. Jaz jih čisto razumem: če hočeš spoznati resnico, če hočeš spoznati Jezusa, postaneš priča. S tem pa si prisiljen sprejeti tudi posledice. To pa je največkrat težko. Zato se raje naredimo slepe: »Nismo videli. Njega vprašajte. Dovolj je star!«
Sleporojeni, ki je postal novi človek, se je zavedal, kaj se je zgodilo. Za njim je bil dolg proces od nevere k osebni veri. Postal je pričevalec in zato so ga vrgli iz sinagoge. Vsak, ki hoče biti Jezusov učenec, mora sprejeti neizogibne posledice: mnogi ga bodo zavrgli, ne bodo se hoteli z njim pogovarjati, poniževali ga bodo. Če hočeš biti kristjan, moraš biti pripravljen, da boš zato nekaj plačal. In čim bolj iskren in prepričan boš, toliko večji bo davek, ki ga boš plačal. Ne bojmo se. Jezus je zvest. On ostane vedno z nami, tudi takrat, ko nas svet zavrže.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas