POLETNI DELOVNI ČAS KNJIGVARNE (od 1.7.-19.8): PON-PET: od 8:00 do 17:00, SOB: 8:00 do 12:00

30. nedelja med letom

Leto A, 21. julija, 2023

Katera je največja zapoved v postavi?

Ko delamo analizo svojega življenja hitro opazimo, da niso vse stvari na istem nivoju: eno so bolj pomembne, druge manj. Na koncu se marsikdo vpraša: Kaj ima v mojem življenju pravo vrednost, za kar bi bil sposoben žrtvovati vse, kar imam? Po kakšnih kriterijih lahko ocenim, da je moj odnos še vedno dober, ali je nastopila kriza? Današnji evangelij nam je postavil v ospredje učitelja postave, ki je hotel slišati, kaj je v judovski zakonodaji najpomembnejše. Kaj bo Jezus izbral? Na katere karte on igra pri iskanju sreče in zadovoljstva? Za pravovernega Juda je bila izpolnitev postave največ, kar je lahko naredil. Kako je mogoče izpolniti vso postavo? Če se je ne moreš dosledno držati, ne moreš biti srečen! Tako razmišlja vsakdo, ko pride k pameti.

Ko se za neko stvar odločim, nekaj drugega izključim. Učitelj postave je Jezusa postavil v vlogo Buridanovega osla: osel, postavljen na enaki razdalji od dveh enakih snopov sena, bo umrl od lakote, ker ne bo mogel izbrati enega ali drugega snopa. V prenesenem pomenu je tak osel oseba, ki okleva pri izbiri med dvema enakovrednima možnostma. Judovska postava je imela ogromno predpisov in vsi se zdijo enako pomembni za izpolnjevanje. Tudi nam se zgodi, da imam pogostokrat vse za enako pomembno in potrebno. To nas blokira, da se nismo sposobni odločiti, kateri stvari dati prednost.

Jezus je imel jasne ideje, zato s svojim odgovorom ni okleval: vedno obstaja nek temelj, od katerega vse izhaja. Jezus je ta temelj videl v judovskem »šemà«, »poslušaj Izrael«, v molitvi, ki jo vsak Jud ponavlja dvakrat čez dan. Ta molitev je hkrati zapoved, ki govori o ljubezni do Boga. So dnevi, ko se veliko pogovarjamo, dosežemo zastavljene cilje, rezultati naših prizadevanj so fantastični, naredili smo veliko dobrih del, toda, če ni v ozadju ljubezni do Boga, smo zapravljali svoj čas za nekaj, kar nima nobene vrednosti in nismo srečni.

Ljubezen do Boga je na prvem mestu, kajti ta ljubezen me osvobaja zaverovanosti vase in me uči, da nisem jaz središče svojega življenja. To življenje sem prejel in ga bom nekega dne moral vrniti. Sam sebi nisem mogel dati življenja, temveč sem ga prejel kot dar. Ko ljubim Boga se prepoznam kot oseba, njemu pripada vse, kar sem in kar imam. Zato me Bog vabi, da ga ljubim z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo. Srce je človekovo središče, je kraj, kjer se srečajo njegova čustva in njegove misli. V srcu se srečata razumsko razmišljanje in človekova čustva, v srcu človekova pamet in njegova duša najdeta svojo sintezo. Ko do te sinteze ne pride, smo kot izgubljeni. Zato nam ljubezen do Boga pomaga, da smo sposobni vse svoje potrebe, pričakovanja in želje povezati med seboj in si postaviti jasen cilj, ki bi ga radi dosegli.

Učitelj postave je Jezusa vprašal, katera je največja zapoved v postavi, Jezus pa mu je odgovoril, da ljubezen do Boga ni le največja zapoved, ampak tudi prva, kajti ta ljubezen pogojuje vse druge, ne le ljubezen do bližnjega, ampak tudi ljubezen do samega sebe. Če nimam zares rad samega sebe, če zavračam kakšno stvar pri sebi, če ne sprejmem svojih ran in svoje senčne plati, če ne sprejmem svojo zgodbo, bom težko postal dobro zgrajena oseba. Če ne bom ljubil samega sebe, ne bom mogel ljubiti svojega bližnjega. Če se ne sprejmem takšen kot sem, bom druge sovražil in jim zavidal stvari, ki jih pri sebi pogrešam.

Jezus je prvo in drugo zapoved združil, kajti ljubezen je samo ena: ljubiš ali ne ljubiš. Začeti pa je treba pri sebi. Ko si srečen in zadovoljen s samim seboj, to deliš z drugimi in hkrati si Bogu hvaležen, da te blagoslavlja in te potrjuje v vsem kar si, kar delaš in kar načrtuješ.

župnik Branko Balažic