Dal ti bom žive vode
Jezusovo srečanje s Samarijanko pri Jakobovem vodnjaku je povezano z živo vodo. Voda je neobhodno potrebna za življenje in je naš vsakodnevni spremljevalec. Na potovanju lahko pogrešamo marsikakšno stvar, a voda mora biti vedno na dosegu roke. Moderni nahrbtniki so tako prirejeni, da je ob strani vedno predal za flaško z vodo. Kot otrok si v šoli nisem predstavljal, da bi lahko imel pred seboj stekleničko z vodo, iz katere bi lahko naredil požirek sredi učne ure, danes pa je to čisto običajna zadeva. Lahko celo rečemo, da je imeti vodo in mobilni telefon vedno pri sebi, postal modni trend.
Danes lahko govorimo, da je voda najlepši simbol, ki je povezan z življenjem. Marsikdo ima na svoji flaški za vodo vtisnjeno svoje ime. S tem ima flaška še dodatno vrednost, saj postane del tebe, povezana je s tvojo identiteto. To velja tudi na duhovnem področju, o čemer lepo govori Jezusovo srečane s Samarijanko. Jezus je pričakoval od nje, da se mu odpre in mu spregovori o svoji notranjosti, o resnični potrebi in življenjskih pričakovanjih. Iz pogovora je razvidno, da je ta žena pogrešala ljubezen, manjkal ji je nekdo, ki bi se mu lahko popolnoma zaupala in mu povedala svojo zgodbo. Gre za ženo, ki je bila v življenju velikokrat razočarana, ker je iskala ljubezen na napačnih krajih in z neresnimi moškimi. Jezus se izkaže kot tisti, ki je začel dvoriti tej razočarani ženi.
Zgodba se začne ob vodnjaku, ki je kraj, kjer so se navadno sklepali dogovori, kdo bo s kom poročen. Žena je presenečena, ker je Jezusa srečala ob nepravem času: če kdo pride iskat vodo sredi najhujše vročine, je glavni razlog ta, da ne želi nikogar srečati. Ta žena je pripravljena nositi na glavi težko posodo s hladno vodo, ki se bo zaradi močnega sonca na poti nazaj zelo segrela. Dvanajsta ura je tudi čas, ko sonce daje največ svetlobe. To je čas, ko najbolje vidimo in opazimo vse napake in slabosti. To je ura, ko se tudi Jezus dá najbolje prepoznati in pričakuje od te žene, da se v svoji notranjosti odpre in dovoli, da močna svetloba razsvetli njeno dušo in njeno preteklost.
Jezus se poniža, sprejme vlogo berača in prosi to ženo, naj mu da malo vode. Da bi lahko prišel v dialog z njo, mora pokazati, da jo potrebuje. Jezus noče biti samozadosten, zato jo prosi, naj poskrbi zanj: »Daj mi piti!«. Žena začuti, da je v prednosti, da je močnejša od njega: »Kako vendar ti, ki si Jud, prosiš mene, Samarijanko, naj ti dam piti?« Kontakt je vzpostavljen in sedaj Jezus lahko nastopi v svoji vlogi in izkoristi svoj položaj. Že prej je namreč opazil, da je ta žena v svoji notranjosti zelo uboga, da je žejna prave ljubezni: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode.« Jezus je žejen odrešenja te žene, on je žejen sreče slehernega od nas. On nam hoče dati odgovor na to notranjo potrebo po odrešenju, ki jo vsakdo čuti, pa čeprav mnogi to ne upajo povedati na glas. Naše srce je pogostokrat podobno globokemu breznu, kot je Jakobov vodnjak, iz katerega ne moremo dobiti vode, da bi potešili svojo žejo po resnici, pravici, poštenju. Zato potrebujemo nekoga, da nam pomaga zajeti.
Jezus izzove to ženo, da mu pove svojo zgodbo. Njegov namen ni, da jo bo kritiziral, kot to delajo ljudje, pred katerimi ta žena beži in jih ne želi srečati. To je glavni razlog, zakaj je prišla po vodo ob tako neprimerni uri. Jezus hoče iz te žalostne zgodbe, ki jo bo žena povedala, narediti novo zgodbo, ki bo povezana z zdravjem in drugačno prihodnostjo. Zgodbo je treba povedati, to, kar čutimo v sebi je treba ubesediti, šele potem lahko pride do preobrata, do zdravljenja. Zdravnik ti lahko predpiše prava zdravila, ko mu dovolj jasno poveš, kaj se s tabo dogaja.
Zgodba te žene je zelo dramatična, kar je pravi razlog, da so jo vaščani zavrgli, da jo imajo za javno grešnico. Žena pripoveduje, da je bila že pet krat poročena in ta, s katerim živi, ni njen mož. Številka šest je nepopolno število. V tej zgodbi nekaj manjka, da bo lahko imela pravi zaključek. Manjka pravi mož, sedmi, ki bo zares izpolnil njene globoke želje in jo bo resnično ljubil. In Jezus se tukaj pokaže kot sedmi, ki lahko osreči to ženo, da se bo počutila ljubljeno.
Ko je ta žena začutila, da jo je ta tujec razkril, se je počutila zelo nelagodno in je skušala zamenjati temo pogovora: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok. Si mar ti večji kakor naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak?« Naenkrat so v ospredju teološka vprašanja o starozaveznih očakih in o kraju, kjer naj bi častili Boga. Pogostokrat smo tudi sami v takšni neljubi situaciji kot je bila ta žena: ko so vprašanja preveč osebna, ko drugi želi razkriti našo notranjost, se zapremo in preskočimo na drugo temo. Nočemo se soočati z resnico o samem sebi, začnemo se izgubljati in takrat so vprašanja o veri hitro pri roki, da preusmerimo pogovor drugam: »Vem, da pride Mesija. Ko pride, nam bo vse oznanil!« Jezus se ne da zmesti: »Jaz sem, ki govorim s teboj.« Kot da ji je hotel reči: »Jaz sem tukaj zaradi tebe. Samo zaradi tebe sem se tukaj ustavil.«
Na koncu zgodbe je ta žena zaljubljena in hkrati brez pravega orožja. Zapusti Jezusa in beži v vas, da bi vsem pripovedovala o svojem ljubezenskem srečanju. Odkrila je ljubezen in to svoje odkritje želi deliti z vsemi, ki jih pozna. Ljubezen je pravi razlog, da smo pripravljeni oznanjati evangelij. Tako je bila prevzeta od ljubezni, da je pozabila na svojo amforo z vodo. To je pustila pri Jezusovih nogah. Ta amfora je sedaj njena preteklost. Ko jo je nosila, se je vedno spominjala svoje nesrečne preteklosti. Sedaj te preteklosti ni več, sedaj je ljubljena, sedaj je popolnoma druga oseba. Ko preteklosti ni več, je naša hoja lahkotna, tečemo v svetlo prihodnost. Amfora, ki je bila za to ženo nujno potrebna, da je lahko zajemala vodo, sedaj ni več potrebna. Ni se ji treba več braniti pred Jezusom. Sposobna je izpostaviti svojo ranljivost.
Samo ljubezen nas lahko naredi za prave oznanjevalce. Evangelij ni nekaj, v kar si prisiljen, kar moraš narediti. Evangelij je vesela novica o notranji svobodi. Ko jo začutimo, zapovedi niso več neka prisila, ampak način življenja, ki ga sprejmemo, ker nam ta pravila pomagajo, da se spoštujemo, da smo svobodni, da tudi sami lahko ljubimo brez postavljanja nekih pogojev. Ko smo se osebno srečali z Jezusom, moramo tudi sami, tako kot ta Samarijanka, postati pričevalci in oznanjevalci. In vendar si ne smemo drugih lastiti. Ko smo nekoga približali Jezusu, se je treba umakniti in mu pustiti, da gre po svoji poti naprej. Kot starši in vzgojitelji to dobro razumemo, a težko je to uresničiti, ko smo se na posamezne osebe preveč navezali in hočemo, da bi naši bližnji živeli tako kot živimo mi. To je zgrešeno, kajti vsakdo mora duhovno dozoreti na svoj, njemu lasten način.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas