Jezus kliče po imenu
»Če ne bi bilo teh ribičev, kdo bi nas ujel v mrežo?« je razmišljal sveti Avguštin po svojem spreobrnjenju.
Ko izgubimo osebo, s katero smo bili zelo povezani, izgubimo del sebe in nastopi čas samote. Kako smo takrat veseli, če nas kdo pokliče po imenu, če smo za nekoga zanimivi, če se nekdo zanima za nas. Ko smo sredi brezimne množice čakamo, da nas kdo pokliče po imenu. To nam da tisti pravi občutek, da živimo. V takih trenutkih je ime, ki ga slišimo podobno luči, ki se je prižgala in razsvetlila temo. Takšna je moč besede, še prav posebej Božje besede, ki je bila izrečena že davno, a se vsak dan znova ponavlja in razsvetljuje temo človekovega srca.
Kako je Jezus začel s svojim delom. Njegov začetek je povezan z Galilejo, s pokrajino, ki je na meji, ki je pozabljena in zapuščena od vseh. To je pokrajina, s katero se noče nihče soočati, ker so v ozadju strahovi in situacije, ki bi se jih radi znebili. Ta pokrajina je povezana z morjem ali z mogočnim jezerom. In morje je vedno simbol našega slabega počutja, kraj, kjer se čutimo izgubljene, kajti globina morja je podoba smrti. Prav tukaj je Jezus začel s svojim javnim delovanjem.
Jezus pokliče po imenu dve dvojice bratov: Petra in Andreja, Janeza in Jakoba. Obe dvojici bratov se ubadata z mrežami. Mreža je simbol naše dvoumnosti in nejasnosti: mreža služi za ribarjenje, toda v mrežo se lahko tudi ujamemo in se ne moremo iz nje rešiti. Obe dvojici bratov predstavljata odnose, ki navadno niso pohvale vredni, ker so pogosto zlomljeni. V Genezi, v Prvi Mojzesovi knjigi najdemo nekaj takih primerov: spomnimo se, kaj se je zgodilo s Kajnom in Abelom, Ezavom in Jakobom, Jožefom in njegovimi brati. Zdi se nam, kot da bi nam Matej hotel predstaviti Jezusa, ki želi ozdraviti te odnose, ki so obstali v slepi ulici. Jezus pokliče obe dvojici bratov, da bi skupaj sprejeli poslanstvo in bi se povezali v skupnem pričevanju. Vsako individualistično obnašanje, ko so hočemo ukvarjati z mrežami le tako, kot je za nas koristno, ruši medsebojne odnose.
Jezus pride, ko smo v temi zašli in prižge luč, izbere nas za nalogo, ki nam jo želi zaupati. Peter in Andrej sta metala mreže zelo blizu obale, tam, kjer sta se počutila doma, kjer sta poznala teren in zato nista hotela odriniti bolj daleč stran, kjer je jezero globoko in nepredvidljivo. Peter in Andrej nista za izzive, dobro se počutita blizu obale, na kraju, ki ga dobro poznata.
Druga dvojica bratov, Janez in Jakob, sta popravljala mreže, ki so se na ribjem lovu natrgale. Odločila sta se, da stare mreže popravita in ju ni mikalo, da bi nabavila nove mreže, da bi se ribolova lotila drugače, na bolj izviren način. Jezus pa je začel svoje delovanje s povabilom, da spremenijo svoj način razmišljanja. »Spreobrnite se!« pomeni, »Začnite razmišljati na nov način!« V tem je bistvo evangelija: zapustiti staro, utečeno in se okleniti tega, kar je novo, izvirno, izzivalno. Delo, ki je postalo rutina, ni mikavno, nas ne izzove.
Ko mladi danes slišijo klic, naj gredo za Jezusom, se prestrašijo. Odločitev se jim zdi neprijetna, ker so prepričani, da bodo morali zapustiti vse, kar daje življenju pravo vrednost. Pogostokrat smo krivi tudi duhovniki, ki preveč glasno govorimo, kaj vse smo morali zapustiti. Če gledam na svoje življenje, lahko rečem, da je takšno govorjenje čista laž. Zase lahko rečem, da nisem nikoli mislil, da bom srečal toliko ljudi, videl toliko sveta, imel toliko priložnosti, ki so pustile v meni toliko veselja in sreče, kar se mi gotovo ne bi zgodilo, če bi se poročil in si izbral kak drug poklic.
Kaj zahteva od nas Jezus, kot nekoga povabi, da naj mu sledi v duhovni poklic. On nima nobenega namena, da bi nam odvzel to, kar imamo radi, za kar smo usposobljeni. Zanj smo dobri takšni kot smo. Jezus predlaga Petru, Andreju, Janezu in Jakobu, naj postanejo »ribiči ljudi«. S tem hoče reči: »Vi ste ribiči in to boste ostali še naprej!« On želi, da učenci ostanejo to, za kar so po svoji naravi že usposobljeni. Za Božje kraljestvo naj dajo na razpolago to, kar že imajo. Od njih zahteva, da svoje sposobnosti uporabijo v polni meri. Nič jim noče odvzeti, ravno obratno, v tem, kar že delajo, naj postanejo profesionalci. Ko jih pokliče po imenu, jim hoče povedati, da bo njihovo življenje dobilo pravo vrednost šele takrat, ko se bo spremenilo v poslanstvo. Samo to je pravi smisel življenja. Rodili smo se s poslanstvom. To poslanstvo je treba vsak dan znova odkrivati in uresničiti. Pri tem delu pa nismo sami: Bog je vedno z nami, zato se ne bojmo. Ko smo z njim, ne bomo zgrešili!
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A