Popravljanje zadev ni nujno ljubezen!
Jezus rad pretirava, da nas izzove in prisili k razmišljanju o tem, kaj je prav in kaj narobe. Gospodar se je služabnika, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov usmilil in mu dolg odpustil. Si lahko predstavljamo za kakšno vsoto gre? En talent je bil vreden 25 kg srebra. Ko to pomnožimo z deset tisoč je dolg enormen: 25 ton srebra. Ta isti služabnik pa ni bil sposoben usmiliti se enega soslužabnika, ki mu je bil dolžan sto denarijev, približno tri plače, če je bil en denarij zaslužek enega dneva.
Odpuščanje ni lahka zadeva in tega izraza tudi dolgo niso poznali. Iznašli so ga v srednjem veku, ko so odkrili Ezopov grški spis, ki je govoril o daru novega življenja, ki ga je prejela na smrt obsojena oseba. Kaznjenec je namesto smrti prejel novo življenje. Latinski izraz »perdono« pomeni »izredni dar«, nekaj, kar nisi pričakoval in te je pozitivno presenetilo. Torej je odpuščanje povezano z nečem, kar ni običajno, kar je izjema. Odpustiti pomeni, drugemu dati novo priložnost, vrniti mu življenje.
Proces odpuščanja ne poteka le v eni smeri, k tistemu, ki si dar ne zasluži, ampak prinaša nekaj novega tudi tistemu, ki odpušča. Namesto maščevanja nastopi ljubezen, ki darovalca popolnoma spremeni.
Kaj se dogaja z našim življenjem? Pogostokrat opazimo, da meje, ki smo jih postavili, niso vedno jasne. Zgodijo se stvari, ki jih nismo predvideli in jih nimamo pod kontrolo. To se je zgodilo s Petrom, ki bi rad vedel, kdaj se odpuščanje neha: »Kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Peter hoče vedeti kdaj je skrajna meja. V svoji vesti si vsakdo želi imeti jasno mejo, da si lahko potolažen reče: »Naredil sem, kar sem bil dolžan storiti!« Jezus pa želi Petru in vsem nam povedati, da glede odpuščanja in številnih drugih stvari nismo vedno sto procentni, kajti mejo je večkrat težko določiti. Tako kot ne smemo nehati dihati, če hočemo živeti, ne smemo nehati odpuščati. Odnosi so dobri le tedaj, če se ne naveličamo odpuščati.
Odpuščanje je podobno potovanju na katerem je cilj vedno nejasen: nikoli ne vemo, če bo drugi sprejel naše odpuščanje, ne vemo niti če si to želi. Pri odpuščanju ne smemo gledati na rezultat, ampak na dinamiko, ki se sproži v odnosu, ko odpuščamo.
Kaj se je zgodilo s služabnikom, ki mu je bilo odpuščeno? Tudi on bi moral odpustiti svojemu soslužabniku, a to ni storil. Če je odpuščanje povezano z darom novega življenja, bi služabnik, ki mu je bilo ogromno odpuščeno, to moral čutiti, a se očitno ni zavedal, da je življenje tako dragoceno, da moraš biti do konca svojega življenja zelo hvaležen. Odpušča lahko samo tisti, ki svoje življenje sprejema kot dar. Odpuščati pomeni, zavedati se, kaj bom naredil z življenjem, ki mi je bilo podarjeno. Ko odpustimo dovolimo najprej sebi, da vstanemo v novo življenje in potem dovolimo, da tudi drugi prejmejo podobno izkušnjo.
Vsi smo vključeni v proces odpuščanja. To so začutili tudi služabniki, ki so bili zgroženi, ker eden od njih ni mogel odpustiti nekomu, ki mu je bil dolžan nekaj drobiža. Ogorčeni in žalostni so šli gospodarju poročat o krivici, ki se je zgodila.
Tudi v skupnosti prihaja do kratkih stikov, ko ni videti poti naprej, ker manjka odpuščanje. Gre za konflikte med generacijami, delitve v Cerkvi, napetosti med različnimi pastoralnimi skupinami. Ko ni odpuščanja je ljubezen na stranskem tiru. V skupnosti smo vsi služabniki, vsi živimo v podobnih okoliščinah kot ustvarjena bitja in ne kot bogovi. Pred vsemi nami je enako poslanstvo, kako naj bi bili drug drugemu v zgled in ne kamen spotike. Kot služabniki ne moremo biti samo gledalci, temveč se skupaj borimo za pravico, skupaj odkrivamo razmere, v katerih živimo in nas blokirajo in se pred Bogom pritožujemo nad tistimi, ki ne delajo v skladu z gospodarjevim načrtom.
Če je Bog nam podaril življenje, ga moramo tudi sami deliti naprej. Tudi nam je podarjeno isto poslanstvo, ki so ga učenci prejeli ob Jezusovem odhodu v nebo: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23). Odpuščanje ni le neko breme ali dolžnost. To je edini način, kako prejmemo življenje v polnosti.
Župnik Branko Balažic SDB
Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija