Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari!
Česa se sodobni starši najbolj bojijo? Socialnega okolja, ki ima največji vpliv pri vzgoji njihovih otrok. Živimo v digitalni družbi, ki pušča globoke temne strani v naši osebnosti. Osnovno pravilo je, kako drugega onemogočiti, poročati o njem čim več slabega in ga čim bolj ponižati. Različne agencije se zato trudijo, kako bi obvarovale našo komunikacijo pred nasiljem in bi posamezniku omogočili varnost tako na političnem, gospodarskem, kulturnem, ideološkem, religioznem in še kakšnem drugem področju. Nasilna socialna komunikacija, ki smo ji priča, nas oddaljuje drug od drugega. Ta oddaljenost, ne le fizična, ampak veliko bolj miselna, postaja metafora sodobne družbe. Nek dogodek ni priložnost za debato, ampak se vedno bolj spreminja v tekmovanje, kdo bo imel močnejši argument, kdo bo koga zatolkel. V resnici ni pravilna le ena ideja, ampak jih je mnogo, vendar nismo sposobni poslušati drug drugega, ker želimo, da vedno obvelja naše mnenje.
Današnji evangelij nam je govoril o odnosih med posameznikom in skupnostjo. V vsaki skupnosti pride do konfliktov, vedno ima nekdo prevlado in vsi drugi so potlačeni, brez pravice do svojega mnenja. Tako ne more funkcionirati nobena skupnost in zato so mnoge družine v razsulu. Jezus nas vabi, da drugemu damo priložnost, kajti spreobrnjenje se ne zgodi tik-tak, ampak je potreben proces, v katerem je veliko padcev in zgrešenih odločitev, a vedno mora biti nova priložnost, da se lahko popravimo.
Kot prvo nam Jezus predlaga, da začnemo pogovor na štiri oči, naslednji korak je, da dobimo še eno osebo ali dve kot priči, nato sledi pogovor v širši skupnosti. Ta proces od posameznika, preko dveh prič do skupnosti, vodi nato do povratnega procesa, od skupnosti, od občestva Cerkve do posameznika. Iniciativa ni z naše strani: kot člani Cerkve smo postali, ker nas je nekdo povabil. Povabil nas je Nekdo z veliko začetnico: Jezus. Latinski izraz »communitas« je izzivalen, pride od »cum-munus« in pomeni “skupno izpolnjevanje obveznosti” ali “deljenje darila”. Predstavlja torej tiste, ki so skupaj kot »dar« in zaradi tega nosijo določeno odgovornost. Dar predpostavlja, da ga čuvamo, da pazimo nanj, sicer se bo uničil.
V življenju se nam dogaja, da v drugem gledamo volka (latinski izrek: Homo homini lupus – Človek človeku volk), pred katerim se želimo zavarovati, lahko pa v drugem prepoznamo brata (Homo homini frater-Človek človeku brat), za katerega je treba skrbeti. Zato nas Jezus vabi, da skrbimo za skupnost tako, da bo varna. Politiki se trudijo, da naše skupnosti niso močne, ker jih na tak način lažje obvladujejo. Njihovo geslo je: Divide et impera – Deli in vladaj. Evangelij pa nas vabi, da v skupnosti prepoznamo moč. Jezus je rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi!« Ni dovolj, da smo skupaj; moč nam daje Jezus, ki nas povezuje. Dve ali tri osebe so učinkovite, če jih povezuje ljubezen. Ljubezen je tista, ki vabi, ne pa dejstvo, da bomo skupaj lažje imeli pod seboj tiste, ki niso naši. Samo skupnost, ki temelji na ljubezni, je sposobna vsakemu dati pravico biti aktiven član s svojim mnenjem. Posameznik, ki je sam, ne ve, če ljubi, ali si samo nekaj domišlja. Skupnost pa daje priložnost, da se preizkusim, če v resnici ljubim.
Zanimivo je, da je dve poglavji pred današnjim odlomkom, v 16. poglavju Jezus rekel Petru: »Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Obe besedili se dopolnjujeta, kajti Peter je deloval v imenu skupnosti in tako je skupnost poistovetena z apostolom Petrom. Vsa skupnost se mora čutiti odgovorna glede posameznega brata, ki bo izključen ali sprejet. Usoda posameznega brata, pa naj bo tak ali drugačen, je zadeva celotne skupnosti. Vsi smo bratje med seboj, ker imamo vsi istega nebeškega Očeta.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija