Z enim klikom te bom uničil!
»Z enim klikom te bom uničil za vedno!« Tako razmišlja otrok v digitalni dobi, ko brska po pametnem telefonu. Digitalna doba razkriva najtemnejše dele naše osebnosti: našo željo po uničevanju, obsojanju, željo po uničenju kogarkoli. Najstniško nasilje ni nekje daleč, ampak se dogajanja v naši bližini in bodo kmalu osnovne šole potrebovale izurjene varnostnike, ki se bodo v odmorih sprehajali med otroki s pištolami za pasom, kot se to dogaja po zaporih. Dobro se spomnim, kako so me starši in potem tudi učitelji v šoli opozarjali, da čim starejši sem, toliko bolj moram biti za zgled mlajšim. Danes pa se dogaja ravno obratno: čim starejši si, toliko bolj preizkušaš svojo moč nad mlajšimi in jih zatiraš. To postaja sodoni socialni problem in zato se vedno bolj oddaljujemo drug od drugega. Mediji spreminjajo svet v veliko vas, kjer v hipu zveš, kaj se dogaja na drugem koncu, a hkrati smo vedno bolj osamljeni. Neko dogajanje ni več priložnost za srečanje in pogovor, ampak se spremeni v dviganje pesti in kazanje, kdo ima prav in kdo mora biti tiho.
Današnji evangeljski odlomek nas vabi, da stopimo na pot, ki vodi od brata k skupnosti. Poklicani smo, da se trudimo preseči medsebojne konflikte in ustvarjati ozračje razumevanja in odpuščanja. To ni neko enkratno dejanje, ampak proces, ko ni mogoče predvideti, kakšni bodo rezultati našega prizadevanja. Drug drugemu moramo dajati vedno nove priložnosti, da popravi, kar smo zagrešili. Mi bi radi na hitro uredili zadevo tako, kot se nam zdi najbolj prav. Zato hitro koga obsodimo in ga potisnemo na stranski tir. Jezus razmišlja drugače: vabi nas, da se srečujemo kot osebe in se pogovarjamo na štiri oči, da k reševanju zadev povabimo ljudi, ki bodo kot priče in da zadeve rešujemo znotraj skupnosti, kajti več glav več ve in lažje pridejo do neke kompromisne odločitve.
Proces, od brata k skupnosti, pa lahko poteka tudi v obratni smeri, od skupnosti k posamezniku. Kristjani smo del Cerkve, del skupnosti, ki jo je Jezus poklical, da pričuje. Nismo si mi izbrali te skupnosti, ampak nas je Jezus povabil, da smo del Cerkve. Kot skupnost smo dar za druge. Kako smo lahko ta dar? V drugem lahko vidimo sovražnika v skladu s pregovorom: Homo homini lupus! Človek človeku volk! Lahko pa smo za drugega brat ali sestra, ki mu pomaga postati boljši, v skladu s pregovorom: Homo homini frater! Človek človeku brat!
H kakšni skupnosti nas Jezus vabi? Politiki si ne prizadevajo, da bi združevali, ampak delili ljudi, v skladu s pregovorom Divide et impera! Deli in vladaj. Evangelij pa je drugačen. Dve ali tri osebe sestavljajo skupnost, ki je kot seme in bo rodilo sadove. V skupnosti ni le moč, da vladamo, ni le priložnost, da postanemo popularni. Dve ali tri osebe so zares močne, ko se najprej same sprejemajo in se ljubijo. V ospredju ni številčnost, da nas je čim več, ampak ljubezen, ki nas druži in zedinja. Skupnost je vedno priložnost, da se vzljubimo, da si odpuščamo, da odpravljamo medsebojne razlike, da ločevanje premagamo z istimi cilji in isto potjo. Posameznik ne ve, ali ljubi ali sovraži. Kakšen je v resnici, spozna šele v skupnosti. Tam se pokaže, iz kakšnega testa je kdo narejen.
Danes smo brali odlomek iz 18. poglavja Matejevega evangelija, v 16. poglavju pa smo brali, kako je Jezus apostolu Petru dal ključe in ga s tem postavil za poglavarja Cerkve. Dal mu je pravico, da odklepa ali zaklepa. V današnjem odlomku pa je ta ista stvar zaupana celotni skupnosti. Obe besedili sta med seboj povezani: apostol Peter je poklican da deluje v imenu skupnosti in v tej skupnosti je Peter prvi med enakimi. Tako je papež Frančišek prvi od škofov. Tako je tudi župnik v župniji prvi med župljani. Vsa skupnost je namreč poklicana, da se potrudi za posameznega brata ali sestro, da ga zavrže ali sprejme. Usoda posameznika ni privilegij enega, ampak je skupnost tista, ki ga sprejme, mu odpusti in mu da nove priložnosti, da se izkaže.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija