Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom!
Skušajmo se prestaviti v otroštvo in si priklicati v ospredje dogodke, ko smo slišali stavek: »Ne, ti pa ne! Ti nisi tukaj zaželen! Tukaj ni prostor zate!« Kako smo se počutili, ko smo bili izključeni, nesprejeti, zavrženi. Kakšna travma, ko te skupina zavrže, ko ti pred nosom zaprejo vrata, ko te imajo za drugorazrednega! In vendar se nam to dogaja zelo pogosto. Sprehajamo se po področju, ki nam je tuje, vsi nas gledajo postrani in se nas izogibajo. To se nam lahko dogaja v šoli, kjer nas otroci bogatih staršev, ki si lahko vse privoščijo, ne spustijo blizu. Tudi v službi obstaja klan privilegiranih, ki imajo moč in postavljajo meje, do kod se lahko približaš. Privilegirane skupine niso le v javnem življenju, ampak jih najdemo tudi v verskih skupnostih.
Z Jezusovimi učenci ni bilo nič drugače: tudi oni so si predstavljali, da so ekskluzivna skupina, ki določa, kaj Jezus sme narediti in kaj ne. Učenci so bili prepričani, da je sprejemanje Jezusovega nauka privilegij judovskega izvoljenega naroda, kjer kanaanska žena nima nobenega vstopa. Zato zapovedo Jezusu: »Odpravi jo, ker vpije za nami!« Pa se vprašajmo: Bog je res izbral izraelski narod, v katerem se je začel uresničevati njegov načrt odrešenja. Toda, ali je bil tak samo začetek, startna pozicija, ali se s tem narodom odrešenje tudi zaključi? Če velja zadnje, potem je odrešenih le nekaj milijonov ljudi, sedem milijard pa pogubljenih. Jezus je s svojimi izjavami previden. Kar nekaj časa posluša vpitje kanaanske žene in nič ne reče. Tako skuša svoje učence prisiliti, da najdejo odgovor na vprašanje: Ali je izvoljeni narod začetna pozicija odrešenja ali je tudi stanje dokončne realizacije Božjega načrta? Rečeno bolj preprosto: ali se moramo zapreti v svojo majhno skupino privilegiranih, ki branijo svojo pripadnost, izbranost in pravice, ali moramo gledati širše in dovoliti, da se nam približajo tudi tisti, ki so od daleč, ki ne mislijo tako kot mi, a se ravno tako čutijo neodrešene in zato iščejo Boga?
Jezus se ne da zbegati. Sedaj ima priložnost, da učencem pokaže, da življenje ni vedno črno ali belo, ampak večkrat sivo, ko je težko opredeliti, kje smo, kakšne pravice imamo in kaj je treba narediti na področju, ki nima nič skupnega s pripadnostjo določeni veri. Jezus postavi učence pred problem človeškega trpljenja. Kanaanska žena ima hčerko, ki je bolna. Obsedel jo je hudobni duh in potrebuje nekoga, da jo ozdravi. Ali bo Jezus ženo, ki trpi zaradi svoje hčerke odslovil, ker ne pripada privilegirani verski skupini?
Ta žena pripada Kanaancem, ki so bili Izraelovi sovražniki. Kanaanci so potomci Kanaana, Noetovega vnuka. Ko so se Izraelci naselili v obljubljeni deželi so se sprli z njimi. Kanaanci so bili močni in nasilni, Izraelci so se jih zelo bali. Noe je preklel Kanaana: »Preklet bodi Kanaan, bodi hlapec hlapcev svojih bratov!« Samo z Božjo pomočjo so potem Izraelci zmagali in naredili Kanaance za svoje tlačane. Kannance so imeli za pse. Zato se ne smemo čuditi reakciji učencev ob prošnji kanaanske žene: Se sme pomagati nekomu, ki ni član naše skupine? Ali smo dolžni pomagati svojemu sovražniku? Zakaj Jezus ne postavi jasne meje med tem, kar je dovoljeno in kar se ne sme?
Pred Jezusom in učenci je uboga mama, ki trpi zaradi svoje hčerke. Smemo celo trditi, da je na svetu več trpljenja kot pa grehov! Kako se bomo odzvali na človeško tragiko? Za to trpečo žensko ni problematična le hčerka, ampak tudi njena lastna prihodnost. Njena hčerka pooseblja materino trpljenje in prihodnost.
Jezus molči. Nič ne odgovori. Dolgo je tiho. Zakaj? Zato, ker je za pravi odgovor potrebujemo dolgo molčanje in tuhtanje. Spreobrnjenje ne pride iznenada, ampak potrebuje proces. To se dogaja z učenci in z ženo. Jezus najprej izzove učence, ko pravi: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše!« Smo v svojem razmišljanju na pravi poti? Ali smemo to trpečo ženo izključiti, ker razmišlja drugače kot mi? Navadno izključujemo tiste, ki nas motijo, ki nam odžirajo naše privilegije in našo moč.
Ta tišina je dobra tudi za ženo, da razmisli o svoji resnični potrebi. Šele ko se bo prepoznala kot vernica, bo lahko Jezusu izročila svojo hčerko in svojo prihodnost. Ta žena se je pojavila v skupini učencev, kjer so jo ti hoteli izključiti, a se ni pustila.
Matej zaključi evangeljski odlomek z dvojnim spreobrnjenjem: apostoli se zavedajo, da so v svojem razmišljanju na napačni poti, žena pa je potrjena v svoji veri. Jezus je na ženino prošnjo odgovoril: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Žena mu je odvrnila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev!« »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« jo Jezus pohvali.
Do resničnega dobrega pride tam, kjer v resnici pride do spreobrnjenja in v ozadju ni kakšno sprenevedanje. Učenci so hoteli ženo utišati, da ne bi vpila za njimi, Jezus pa želi spremeniti zadevo na pravi način, ne le v besedah, ampak v spremembi načina življenja. Isto velja za vse nas: ne rešuje nas neko navidezno krščanstvo, ampak pravo življenje po veri.
Župnik Branko Balažic SDB A nedeljam med letom nedeljska meditacija Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija