Zapusti svoj dom in tvegaj!
»Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tri šotore!« je Peter rekel Jezusu. Na gori se je tako dobro počutil, da bi tam kar ostal. Jezus pa se je hotel le za nekaj trenutkov zaustaviti ob zadnji fazi svojega življenja, ki ga predstavlja žarenje njegovega obličja v nebeški svetlobi. Čakala ga je pot v Jeruzalem, obsodba, križev pot in smrt na križu. Zato se je moral z apostoli spustiti nazaj v dolino.
Naša pot je dolga in nepredvidljiva. Povezana je z zapuščanjem samega sebe, vsega, kar je prijetno in na kar smo se navadili. Ko pride otrok na svet zajoka. Zapustil je prijetno maternico in pristal v svetu, ki je tuj, sovražen, o katerem nima nobene izkušnje. Vedno znova je treba zapuščati vse, na kar smo se navadili. To je pravi smisel življenja. Ko hočemo ostati, ko ne upamo tvegati, ko se bojimo zapustiti domače gnezdo, je pred nami smrt, pa čeprav je to umiranje na dolgi rok in se lahko zavleče v dolga leta.
Življenje je vedno podobno izhodu. Kaj se je dogajalo z Abrahamom? Naenkrat je zaslišal glas: »Pojdi iz svoje dežele, iz svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo bom pokazal. Iz tebe bom naredil velik narod!« Kdor dela načrt za svojo prihodnost, je prisiljen zapustiti hišo svojega očeta. V tej hiši si se počutil dobro, toda to ni tvoja hiša. V tej hiši si bil nekaj časa, toda ta hiša mora postati tvoja preteklost. Če nisi sposoben zapustiti svojega doma, bo tvoja prihodnost podobna smrti. Abrahamu je Bog naročil, naj zapusti svojo zemljo, vezi, s katerimi je bil povezan, vse, kar je bilo lahko dobro, vendar ga je vezalo in vedno bolj stiskalo, da je komaj dihal. Abraham je moral zapustiti vse, kar je bilo njegovo in iti kar nekam. Dežela, v katero ga je Bog vabil, je bila zanj velika neznanka. Pred njim je bilo veliko tveganje, kajti na potovanju bo počasi, korak za korakom, odkrival svojo življenjsko pot. Kdor vnaprej ve, kakšen je cilj njegovega izhoda, se verjetno nikoli ne bo podal na pot. Priznajmo si: če bi vnaprej vedeli, kaj nas čaka v življenju, ne bi upali zapustiti svojega prijetnega doma. Zato se mnogi tako dobro počutijo doma in ostanejo mamini sinčki in očetove ljubice.
Prvi, ki je zapustil hišo svojega Očeta in se podal na pot, je bil Jezus. On je večen popotnik, ki vsak dan znova zapušča samega sebe. On se je v puščavi odločil, da ne bo sebe postavil na prvo mesto, da se bo odpovedal svojemu jazu in se bo usmeril k ljudem, k vsakemu posamezniku, pripravljen nas je iskati povsod, kamor smo se razkropili. Ko je z učenci stopil na goro, je ponovno izstopil iz samega sebe, zapustil je vse, na kar se je navadil, za nekaj trenutkov se je pokazal v vsem svojem veličastvu, potem pa sestopil z gore in se z apostoli podal v Jeruzalem, kjer bo križan. Jezus nas s svojim zgledom uči, da je pravi izhod povezan z darovanjem samega sebe, ko smo za drugega pripravljeni dati svoje življenje.
Na naši življenjski poti srečamo veliko oseb, različnih znamenj in navodil, ob katerih se moramo zamisliti in dobro presoditi, katere osebe in nasveti so pravi, kateri pa imajo namen, da nas zbegajo in spravijo na stransko pot, ki vodi vstran od zastavljenega cilja. Nimajo nas vsi radi in na naši poti je veliko takih, ki niso zadovoljni s potezami, ki smo jih sprejeli. Abraham na svoji poti ni zgrešil, ker je poslušal Boga. Jezus se je na gori pogovarjal z dvema prijateljema, Mojzesom in Elijem, nas pa nebeški Oče vabi, da prisluhnemo njegovemu Sinu, da poslušamo Jezusa.
Kaj nam pomaga pri duhovnem razločevanju? Jezusovo spremenjenje se je zgodilo na gori. Gora je vedno kraj molitve, izvoljeni narod je v času svojega potovanja vedno na gori prejel najpomembnejše smernice za varno hojo proti cilju. Na gori spremenjenja se je Jezus soočil z osebnostmi iz Svetega pisma, z Mojzesom in Elijem. Prvi predstavlja postavo, drugi pa preroke. Gre za dve osebnosti, ki sta vsak na svoj način govorili o pravem izhodu iz sužnosti oziroma o odrešenju, do katerega je prišlo z nastopom Jezusa Kristusa. Njuna navzočnost na gori potrjuje, da je Jezus zares pravi odrešenik.
Preden se je Jezus napotil v Jeruzalem, se je pred učenci še enkrat pokazal kot tisti, ki zapušča samega sebe, da bi se lahko popolnoma podaril človeštvu. Jezus se zato spremeni in nam za hip pokaže stvarnost, ki je onstran in jo z našimi telesnimi očmi ne moremo prepoznati. Gre za Jezusovo stanje, do katerega je prišlo po njegovem vstajenju. To stanje je Petra tako presunilo, da ga je hotel zadržati za zmeraj in ga vtakniti v kletko svojih idej in pričakovanj. Toda Bog ne dovoli, da bi ga omrežili, da bi imeli oblast nad njim, kajti s tem bi Bog postal idol, s katerim lahko naredimo, kar nam pade na pamet. Jezus se z apostoli vrne v dolino in nadaljuje svojo pot v Jeruzalem. Šele s svojo smrtjo na križu mu bo uspelo osvoboditi človeštvo pred največjim suženjstvom, ki ga predstavlja naša smrt.
Abraham ni prišel do razsvetljenja na pol poti, tudi izvoljeno ljudstvo ni doseglo svobode, ko so prehodili polovico poti in tudi Jezus ni končal svoj boj s spremenjenjem na gori Tabor, ampak se bo to zgodilo na koncu, na Kalvariji. Zato je tudi na gori Tabor bil navzoč oblak, kot je to bilo na poti izvoljenega naroda, ko jih je čez dan spremljal oblak in jim kazal smer. Ta oblak pomeni po eni strani varnost ali zaščito in hkrati predstavlja Božjo skrivnost, kajti Bog ni mogoče videti, a res je tudi, da nas Bog noče pustiti samih na naši poti, on je povsod naš spremljevalec. Zato je vsak izhod povezan s skrivnostjo: moraš tvegati, sicer ostaneš tam, kjer si in pred teboj ni nobene prihodnosti.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas