Nebeško kraljestvo je podobno zakladu
Denar je sveta vladar! Pravi pregovor. Finance imajo tako močan vpliv na naše življenje, da postanemo obsedeni in dovolimo, da denar opredeljujejo tudi naše osebne odnose. Večina se trudi, da bi iz posla, s katerim se ukvarjajo, potegnili čim več. Zato barantamo za ljubezen, izpostavljamo svoje spoštovanje, se prodamo prvemu ponudniku, od dolžnika zahtevamo, da čim prej poravna račune, sicer bomo šli z njim na sodišče. Denar vodi naše življenje. To je bil prepričan tudi Jezus, zato so prilike, o katerih nam je danes govoril evangelist Matej, povezane z jezikom ekonomije, ki ga uporabljajo trgovci, kmetje, ribiči in vsi, ki želijo biti v svojem poklicu uspešni.
V določenem trenutku smo vsi pred izbiro, treba se je odločiti, kaj bo v našem življenju prioriteta, v kateri smeri se splača tvegati. Pred nami je zadeva, o kateri smo sanjali vse življenje, kaj narediti?
V prvi priliki je Jezus govoril o kmetu, ki je bil pri običajnem delu na njivi, morda je bil celo zadovoljen z vsakodnevnim rutinsko opravljenim delom, a v nekem trenutku je pred njim pomembna zadeva. Kako naj se odloči?
Kakšen od nas se lahko poistoveti s trgovcem, ki celo svoje življenje čaka na izjemen predmet in ko ga najde, je njegovo življenje doseglo svoj vrhunec. Zanj je pripravljen žrtvovati vse svoje premoženje. Ko nastopi tak trenutek je marsikdo neodločen, ker meni, da morda obstaja še nekaj, kar je boljše, še bolj dragoceno od najdenega bisera.
Sam imam pogostokrat občutek, da se Bog igra z nami, ko se skriva, nas zapeljuje in nas preizkuša. To se nam dogaja, ker smo si o Bogu ustvarili neko svojo podobo. Jezusove prilike pa nam želijo razkriti Boga, ki je drugačen od naših predstav. Ta Bog se razodeva korak za korakom in se vedno bolj razkriva tistemu, ki ga zares išče. Ko postanemo Božji prijatelji, počasi odkrijemo način njegovega delovanja. Jezusove prilike postanejo učinkovite, ko v njih prepoznamo svoje življenje. Postavljajo nas pred izbiro: za koga se boš odločil? Kaj boš storil? Odločitev ni enostavna in namesto tebe se ne more odločiti kdo drug.
To je dobro razumel znani dunajski psiholog in logoterapevt Viktor Frankl. Njegova najboljša učenka Elizabeth Lukas je v svoji knjigi Frankl in Bog, njegovo življenjsko odločitev opisala takole:
Ko je pod Hitlerjem postajal antisemitizem vedno bolj nevzdržen, je Frankl zaprosil za izstopno vizo v ZDA. Po enem letu čakanja jo je končno dobil. Toda njegovo veselje je bilo skaljeno. Glede na to, da je bil glavni zdravnik v dunajski bolnišnico Rotschild-Spital, po rodu Jud, je še lahko obvaroval svoje starše pred deportacijo v taborišče. Če pa bi odpotoval, bi jih moral prepustiti usodi. Toda: Ali ni bil dolžan poskrbeti, da bo njegov duhovni otrok, njegov nauk, prišel med ljudi, da bo objavljen? Ali ni za to potreboval svobodo, da bi lahko delal? Takole je zapisal: »Neodločen sem zapustil hišo … šel sem na kratek sprehod in si mislil: Ali ni to tipična situacija, ko bi bil nujen namig z neba? Ko sem se vrnil domov, mi je obstal pogled na koščku marmorja, ki je ležal na mizi.« Njegov oče ga je prinesel domov iz razstreljene sinagoge. S pomočjo hebrejske črke na koščku marmorja je ugotovil, da gre za odlomek iz desetih zapovedi, in sicer točno iz četrte zapovedi: »Spoštuj očeta in mater …« Preostali potek Franklovega življenja poznamo. S tem, da se je odpovedal izselitvi, svojih staršev ni mogel rešiti in tudi sam je za last ušel smrti. Kljub temu je bil vedno prepričan, da ga je »namig«, ki ga je našel na mizi, modro vodil. Svojega nauka v Ameriki ne bi mogel nikoli zgraditi tako prepričljivo in vneto, če bi imel na plečih grob svojih staršev.
Svoje odločitve vedno soočamo s konkretno življenjsko situacijo, z izkušnjami, ki smo si jih pridobili in s praktično pametjo. To je tudi prava pot, kako postanemo Jezusovi učenci. Kdor se odloča drugače je na strani farizejev, ki dobro poznajo zakone in jih znajo tudi uporabljati, a so daleč od ljubezni. Za človeka, ki pozna norme, predpise in pravila, še ne moremo reči, da je dovolj pameten in sposoben uporabiti svoje znanje v danih okoliščinah. Modrost pravilnega odločanja je namreč Božji dar in ne posameznikova kompetenca. To modrost si lahko pridobimo na kolenih pred Bogom, z redno vsakodnevno molitvijo in z dobrimi deli.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija