16. nedelja med letom

Ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?

Živimo v družbi, kjer je marsikaj narobe. Zato so mnogi nezadovoljni, slabe volje, zdolgočaseni. Marsikateri kristjan se sprašuje: »Kje je Bog? Mar ne vidi, da nas bodo ti voditelji pripeljali na beraško palico? Če Bog je, bi moral ukrepati!« V teh težkih časih bi radi videli Božje delovanje, a se nič ne zgodi. Imamo občutek, da nas Bog več ne posluša, da zanj nismo več zanimivi. Čutimo se zapuščene in mnogi so brez pravega upanja.

Verjetno se je tako počutila tudi prva krščanska skupnost. Potrebovali so razlago, kako je Bog navzoč v njihovem življenju. Evangelist Matej nam je danes govoril o nebeškem kraljestvu, ki je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. In tako je svet, v katerem živimo postal velika zmešnjava dobrega in slabega. Kako rešiti to zmedo, ki je iz dneva v dan hujša? Gospodar je svetoval svojim služabnikom, ki bi radi na hitro odstranili ljuljko: »Ne prenaglite se, da z ljuljko ne populite še pšenice. Ob času žetve bomo najprej pobrali ljuljko in jo povezali v snope, da jo sežgemo, pšenico pa boste spravili v moje žitnice!«

Zgodba o pšenici in ljuljki je aktualna tako za skupnost kot za posameznika, kajti človeška zgodovina je nenehno prepletanje različnih človeških interesov. Morda ne moremo biti odgovorni za velika dogajanja v svetu, smo pa odgovorni za vse, kar se dogaja v naši duši. Ko smo zaspani, ranljivi, zaradi utrujenosti premalo pozorni, sovražnik izkoristi našo odsotnost, nas prelisiči in skuša vnesti dvom v našo vero. Sovražnik je res pravi lisjak, ker se skrije: zaseje ljuljko in izgine. Podoben je tatovom, ki vlamljajo ponoči, da bi jih nihče ne videl. In tako se slabe stvari velikokrat pokažejo kot nekaj dobrega. Sovražnik se namreč pojavi v preobleki jagnjeta, a za belim kožuhom se skriva pogoltni volk.

Marsikdo od vas je bral Homerjevo Iliado in se spomni velikega lesenega konja, ki so ga osvajalski Grki dali Trojancem kot darilo. V čudovitem konju pa so bili skriti grški vojaki, ki so tako z zvijačo prišli v mesto in povzročili morijo. Tudi ob dobrih stvareh se je treba vprašati, če so v resnici dobre. Ni dovolj, da je neka stvar dobra sama na sebi in je že s tem dobra tudi zame. To, kar se mi zdi danes glavni dobitek na loteriji, lahko s časom povzroči neslutene posledice. Zato se je smiselno vprašati: kaj bom s svojo odločitvijo dosegel? Kakšne bodo posledice moje odločitve? Kaj me v globini mojega srca nagiba k tej odločitvi?

Da bi lahko opazili razliko med ljuljko in pšenico, si je treba vzeti čas. Treba je čakati in opazovati, kaj nam res pomaga, da dihamo s polnimi pljuči in kaj nam jemlje sapo. Pomembne odločitve je treba sprejemati zelo previdno, dolgo razmišljati, moliti, se posvetovati z izvedenci in potem sprejeti odločitev.

Kmetje nam vedo povedati, da je na začetku, ko iz semena zrastejo drobne bilke, težko reči, kaj je ljuljka in kaj pšenica, ker sta si obe bilki zelo podobni. Šele čez nekaj časa se pojavijo razlike med njima. To razliko ne opazi le posameznik, ampak je navzoča v sleherni skupnosti. Zato nas Jezus vabi, da smo previdni, da ne obsojamo takoj, ampak z veseljem sprejemamo in spoštujemo razlike, kajti nismo narejeni po tekočem traku. Vsakdo je enkratna osebnost in šele sčasoma spoznamo, kakšen je naš sogovornik po svoji naravi in prepričanju. Žal se nam dogaja, da smo preveč podobni služabnikom, ki bi radi na hitro počistili njivo. Takoj hočemo vedeti kdo je na naši strani in kdo je naš sovražnik. S tem pa lahko dialog, ki smo ga komaj začeli, hitro zamre, ljudje se umaknejo in skupnost gre po ustaljenih tirnicah, kjer se ne zgodi nič novega.

Tako kot služabniki iz prilike, tudi mi ob nevšečnostih takoj iščemo krivce. In glavni krivec je ravno Bog, ki dovoli, da se dogajajo slabe stvari, da trpimo, da nas drugi ne marajo. Če bi Bog bil, se kaj takega ne bi moglo zgoditi! Bog je kriv, da se nam je zgodila krivica, da trpimo, da smo na zatožni klopi. A smemo tako razmišljati? Imamo pravico Boga tožiti za krivice, ki se nam zgodijo?

Bog je potrpežljiv in čaka na pravi trenutek, da bo naredil red. Ko mu damo pravo priložnost, pošlje svoje služabnike, da slabe stvari postavijo na eno stran, dobre pa na drugo. Ljuljka bo končala v ognju, pšenica pa v gospodarjevi žitnici. Če smo dovolj potrpežljivi, se nam bo Bog v pravem trenutku približal in nam pomagal, da bomo sprejeli pravo odločitev. Njegovo delovanje ni povezano z viharjem in ognjem, ampak je podobno lahnemu vetru, ki ga začutimo šele, ko se umirimo in si rečemo: »Potrpi! Bog že ve, zakaj je ta preizkušnja zate dobra!«

Župnik Branko Balažic SDB