Vzemite nase moj jarem in učite se od mene
Kdo ima več sadov: klasje, ki se pokončno ozira v sonce ali klasje, ki je upognjeno proti zemlji? Pokončni klasi so seveda lepši, a so prazni. Lepa zunanjost ne govori vedno o bogati vsebini, ker je lahko samo privlačna oblika. Upognjeno klasje je upognjeno zaradi teže težkih zrn, ki zorijo trideseterno, šestdeseterno ali stoterno in zato predstavljajo obilje. Ti klasi so upognjeni proti zemlji. Ti klasi so najbolj ponižni.
V svojem duhovnem življenju se srečujemo z istim procesom: mnogi bi se radi povzpeli čim višje proti nebu, radi bi bili najlepši, njihova notranjost pa je prazna in neuporabna. Prave sadove najdemo pri najbolj ponižnih, ki so zaradi svojega dela sključeni, zazrti v zemljo. Ponižni ljudje so zelo fleksibilni, hitro prilagodljivi. Kdor pa je zagledan vase je trd in se hitro zlomi pod težo nenadnih dogodkov. S ponižnimi je drugače: sposobni so sprejeti svoje meje, pred različnimi napakami in stranpotmi si ne zatiskajo oči, se ne ponižujejo, niso črnogledi, kajti ponižen človek se zaveda, da se uči celo življenje. To pomeni, da tisti, ki prinaša bogate sadove svojega življenja, vsak dan raste v ljubezni.
Jezus, ki je polnost ljubezni, se v današnjem evangeliju zahvaljuje: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.« Te popolne ljubezni niso sposobni sprejeti modri in inteligentni, ampak mali, ki v svojem duhovnem življenju delajo prve korake in zato kot nedonošenčki potrebujejo vse za svoje preživetje. Modri in inteligentni vejo, kako bodo rešili svoje življenje. Študirali so in dobro poznajo zakonodajo, zato so prepričani, da bodo uspeli. Mali pa ne poznajo zakonodaje, so neuki in zato jih lahko marsikdo izkoristi. Ti se lahko v svojem življenju zanašajo samo na Boga in računajo z njegovim usmiljenjem.
Stara antična zgodba pravi, da so modri podobni skodelici čaja, ki je polna do vrha. To skodelico je treba najprej sprazniti, iz nje je treba izločiti svoj ego, domišljavost in aroganco, da bo sposobna sprejeti nekaj novega, kar nam lahko nakloni samo Bog.
Jezus je v današnjem evangeliju uporabil drugačno primerjavo. Takole pravi: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« V judovski tradiciji je jarem predstavljal judovsko zakonodajo: 613 predpisov, ki se jih je treba strogo držati; 248 je pozitivnih – toliko je delov človekovega telesa – in govorijo o tem, kar moraš narediti; 365 pa je negativnih, ki se jih moraš izogibati – toliko pa je dni v letu. Voli in krave so imeli jarem, da so vlekli voz ali plug naravnost, za Jude pa je bila zakonodaja tak jarem, ki ti je pomagal, da je bila zorana brazda ravna, brez izkrivljenj. Jarem ni težek le zato, ker ga je treba vleči, ampak predvsem zato, ker se moraš stalno soočati s svojo nesposobnostjo. Nihče namreč ni popoln in če si to vsak dan priznaš, potem je tvoj jarem zares težek. Zakonodaja je namreč neizprosna in ti vsak dan znova govori: Nisi sposoben!
Jezus te zakonodaje ni odpravil, temveč je ubral drugačno taktiko. On mi ne govori: Nisi sposoben, ampak me vabi, da bi se z ljubeznijo oklenil vsega, kar je pred menoj. On je drugačen model liderja ali voditelja: on ne gradi na mojih pomanjkljivostih, ampak se trudi privabiti v ospredje moje sposobnosti, da jih čim bolj izkoristim. Zato njegovo učenje ne sprejmejo modri, ampak samo mali.
Jezus pravi, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko. Zakaj? Zato, ker je to breme evangelij in ga nosimo z ljubeznijo. Prave sadove ljubezni najdemo zato samo pri ponižnih in skromnih, ki se zanašajo na Boga.
Župnik Branko Balažic SDB A Čas med letom nedeljska meditacija Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija