Kdor ne sprejme svojega križa, ni mene vreden
Ko sem razmišljal o današnji Božji besedi, sem se spomnil na Camusov roman Tujec. V središču te pripovedi je tema absurda ali nesmisla. Glavnemu junaku Meursaultu se zdi absurdno razmerje med človekom in svetom. Človek teži k sreči, popolnosti, česar pa svet človeku ne daje in tukaj nastane razmerje absurda. Glavni junak se te absurdnosti jasno zaveda, drugi ljudje pa ne. Absurd zavrača s tem, da noče sodelovati v lažnivem upanju v smisel, ki ga družba načrtno goji in zahteva. Meursault se je v svetu, v katerem je živel počutil kot tujec in se je temu absurdnemu svetu uprl.
Kdo je tujec? Tujec ni le tisti, ki nima prijateljev in nikomur ne zaupa, ampak tudi tisti, ki ni odprt za novosti in ne sprejme nepredvidenih dogodkov. Zato lahko rečemo, da je tak človek najprej tujec samemu sebi, si ne zaupa, ne sprejme svoje temne plati, svoje drugačnosti, svojega čudaštva.
Današnja Božja beseda nas vabi, da sprejmemo preroka, ki prihaja k nam z nekim novim sporočilom, novim izzivom, kritiko. Prerok je naše ogledalo, pred katerim se pogostokrat ne prepoznamo. Zato je v vlogi preroka lahko vsak, s katerim se srečamo in mi želi nekaj povedati, ker vedno govori v imenu nekoga drugega.
Drugi, sogovornik je vedno v vlogi preroka, ker me izziva in me prisili, da se začnem spraševati o smislu svojih odločitev, dejanj, življenjskih usmeritev.
Prerok je otrok, ki svojim staršem stalno postavlja vprašanja, moti njihovo počutje in zagledanost vase, da so ga v nekem trenutku že siti in mu rečejo: »Utihni že enkrat! Dost te mam!«
Prerok je lahko starš pri osemdesetih, ki nas potrebuje, mi pa smo že siti njegovega nadlegovanja in se trudimo, da bi ga čim prej poslali v dom za ostarele.
Prerok je lahko nov sodelavec v kolektivu, kolega, župnik ali animator. Vsaka novost je vedno priložnost, po kateri me nagovarja Bog. Zato se je treba naučiti sprejemanja tako ljudi kot dogodkov, ki se zgodijo.
Jezus je Božji poslanec, oseba, ki pride, da nas predrami, da nam prekriža načrte, da nas pošlje oznanjat in tako tudi sami sprejmemo vlogo preroka. Zato je Jezus rekel svojim učencem: »Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden.«
Kdor je obseden s samim seboj, se zapre vase in se s tem oddalji od drugih, nima pred seboj nobene prihodnosti in začne izgubljati svoje življenje, še več, sploh resnično ne živi.
Mati izgubi del samega sebe, ko rodi otroka, toda samo na tak način lahko v polnosti živi. Samo z rojevanjem postane zares prava mati in dovoli drugemu, da začne živeti.
Živeti začnemo šele takrat, ko se spustimo v igro, v kateri je treba tvegati, ker nam ni jasno, kdo bo med zmagovalci in kdo med poraženci. Zato vsi dobro vemo, da največ tvegamo v medosebnih odnosih, kajti resnično ljubimo šele takrat, ko smo pripravljeni nekaj izgubiti. Jezus se je glede ljubezni najbolj izkazal: tvegal je do konca, do smrti na križu. Šele na križu, ko ni mogel narediti nič več, ko se je popolnoma prepustil Očetu, se je začelo naše odrešenje. Smrt je takrat dobila zadnji udarec in začela se je ura Jezusovega poveličanja, vstajenje od mrtvih in večno življenje. Zato resnično živimo, ko smo pripravljeni sprejeti križ, ki ga predstavlja evangelij, se prepustimo Jezusu in zavržemo logiko tega sveta, pa čeprav se nam bo večkrat zdelo, da so naše odločitve skregane s pametjo.
Svoje življenje najde tisti, ki najprej sprejme samega sebe, svojo pozitivno in negativno stran, vse, kar mu je domače in tudi vse, kar se mu zdi tuje, svojo preteklost, svojo zgodbo, svoje padce. Šele, ko smo sprejeli samega sebe v celoti, bomo v pravem pomenu besede odprti za drugega in odprti za Boga.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija