Kdor ne sprejme svojega križa, ni mene vreden
Živimo v družbi, v kateri se mnogi počutijo kot tujci, ker menijo, da je vse proti njim, ne le ljudje, ampak tudi različne materialne stvari. Kdo se počuti kot tujec? Ne le tisti, ki ni odprt do osebe, s katerimi se sreča, ampak tudi tisti, ki ni sposoben sprejeti novosti, ki se je iznenada pojavila. Zato lahko rečemo, da si prvi tujec ti, ko si tujec samemu sebi in zato nezavedno prosiš, da bi se sprejel. Če ne sprejmem svoje strani, ki mi je tuja, je nimam rad, je ne želim, kako se bom potem lahko odprl drugi osebi ali dogodku, ki se je zgodil?
Ko razmišljam o človekovi odtujenosti mi v ospredje prihaja roman Tujec, ki ga je napisal francoski pisatelj Albert Camus. V središču te pripovedi je tema absurda ali nesmisla. Glavnemu junaku Meusaultu se zdi absurdno razmerje med človekom in svetom. Človek teži k sreči, popolnosti, česar pa svet človeku ne daje in tukaj nastane razmerje absurda. Meusault se te absurdnosti jasno zaveda, drugi ljudje pa ne. Absurd zavrača s tem, da noče sodelovati v lažnivem upanju v smisel, ki ga družba načrtno goji in zahteva. Ker se človek le s pasivnim vztrajanjem, iz katerega je izključena vsaka ideja o smislu tega bivanja, upre nesmiselnosti tega sveta, je bivanje kljub vsemu prikazano kot pomembna vrednota romana. Danes se namreč vsakodnevno srečujemo s temami, kot so človekova osamljenost, brezizhodnost, izgubljenost, negotovost. Ko smo osredotočeni le nase, ko smo sebe postavili v središče, pravega odgovora za svoje slabo počutje ne najdemo. Treba ga je iskati tam, kjer so priložnosti, da svoje želje, interese in vse, kar smo in kar imamo, delimo z drugimi in s tem bogatimo druge in hkrati najdemo smisel svojega življenja.
Božja beseda nam to nedeljo predlaga, da smo odprti drug za drugega, da sprejmemo preroka, ker je prerok, pravičnega, ker je pravičen. Kdor je lahko v mojem življenju prerok ali pravičen mož? Tisti, ki me v imenu nekoga drugega nekaj opominja, me izziva, mi ne da miru z vedno novimi vprašanji, me provocira, vznemirja mojo ravnodušnost in postavlja pod vprašaj moj način življenja. Prerok je lahko otrok, ki mi ne da miru; sin, ki je prišel domov po daljši odsotnosti; ostareli, ki potrebuje oskrbo. Prerok, ki ga je treba sprejeti je novi sodelavec v službi, duhovnik v župniji ali animator na oratoriju. Vsaka novost je priložnost, po kateri me nagovarja Bog. Tako se je obnašal Jezus: govoril je, da je Očetov poslanec, torej tisti, ki je prišel, da v mojem življenju vzpostavi red. On je poslal apostole in sedaj pošilja vsakega od nas, da govorimo o njegovem življenju, o stvareh, ki so bistvene za naše duhovno preživetje. Družba, ki je postala samozadostna, potrebuje izzivalce, ki vnašajo nemir in postavljajo pod vprašaj naše navidezno dobro počutje.
Sprejemanje pa je vedno povezano z izgubljanjem. Tega se najbolj bojimo. In vendar je to edini način življenja. Vsaka mati nekaj izgublja, ko rodi svojega sina. Izgubi del sebe, in vendar samo na tak način lahko živi v polnosti. To je namreč pogoj, da lahko postane mati in pomaga otroku, da se lahko naprej razvija. Zato nas Jezus vabi, da svojega življenja ne zapremo v lastni egoizem. Kdor je zaljubljen v samega sebe, nima pred seboj prave prihodnosti, ker se boji spustiti v nekaj novega, kar bi njegovemu življenju dalo pravo vrednost. Ko to sprejmemo, razumemo, kaj je hotel Jezus povedati z besedami: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel!« Samo tisti, ki je pripravljen sprejeti Jezusa in se mu dati na razpolago, bo zaživel v vsej polnosti.
Pravo življenje se začne, ko smo pripravljeni, da tvegamo in s svojo odločitvijo tudi kaj izgubimo. Kdaj največ tvegamo? Ko se spustimo v odnos z drugim človekom in tudi z Bogom. Zato zares ljubimo šele takrat, ko smo pripravljeni izgubiti del sebe. To je pravi razlog, zakaj se je Jezus odločil in se iz čiste ljubezni dal pribiti na križ. Torej zares živimo, ko smo pripravljeni sprejeti svoj križ, Jezusov evangelij in živeti v skladu z logiko tega evangelija.
Svoje življenje bomo v polnosti našli, ko popolnoma sprejmemo samega sebe, ne le svojo lepo, sončno, ampak tudi senčno stran, ko smo si tujci, ko se ne razumemo, ko se ne sprejemamo, ko določen del sebe zavračamo, ko nas naša preteklost tako vznemirja, da nismo sposobni narediti naslednjega koraka. Ko to sprejmemo, je narejen dovolj veliko prostor, da Jezus lahko vstopi in nas začne zdraviti.
Župnik Branko Balažic SDB A nedeljam med letom nedeljska meditacija Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija