12. nedelja med letom

Leto A, 7. maja, 2023

Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti

»Ne bojte se ljudi!« je Jezus rekel svojim apostolom preden jih je po dva in dva poslal oznanjat. Kako naj razumemo ta stavek v sodobni postindustrijski ali digitalni družbi, kjer je v središču posameznik in ne skupnost, zato je nasilje vsakodnevni spremljevalec. V šoli, v službi in tudi doma stalno prihaja do boja, kdo bo imel prvo besedo, kdo bo zapovedoval, kdo bo šef. Tudi nam se pogosto dogaja to, kar je govoril Jeremija v prvem berilu: »Vsi moji zaupni prijatelji prežé, da se spotaknem; morda se bo dal zapeljati, pa ga bomo premagali in se maščevali nad njim.« Zato smo priča številnim preganjanjem, zlonamernim obtožbam na sodiščih in osamljenosti številnih ljudi, ki so razočarani in ne zaupajo več nikomur. Jezus pa svojim pravi: »Ne bojte se ljudi!«

Ko beremo življenje svetnikov, nas preseneča, da večina od njih ni bila razumljena, bili so preganjani, obsojeni, zapuščeni. Danes jih častimo kot svetnike, kar pomeni, da je za večino prišla rehabilitacija, sprememba javnega mnenja, pa čeprav šele po njihovi smrti. Kako to? Mar niso ljudje že v času njihovega življenja odkrili, da imajo pred seboj svetega človeka, po katerem se lahko zgledujejo? Mnogi so svojo svetost skrivali, tiho so prenašali krivice in vztrajali do konca. Zmogli so, ker so imeli pred seboj konkreten zgled: Jezusa v vsej njegovi človeškosti in Božji moči.

Tako imamo v svetnikih konkretne zglede, kako lahko tudi mi postanemo sveti. Življenje je vedno povezano s preizkušnjami, kjer se jasno pokaže, iz kakšnega testa smo. V slehernem življenju so padci, rane, nerazumevanje, obsojanje, zaničevanje, izločanje iz družbe. Nekateri so glasni in se protivijo, drugi so tiho, se umaknejo in se na samem spoprimejo s svojo neljubo situacijo. Ni najpomembnejše, kaj se nam v določenem trenutku zgodi, ampak, kako se odzovemo na dano situacijo. V načinu sprejemanja vsega tega, kar se nam dogaja, naša svetost raste, ali pa pada.

Jezus svojim učencem ni prikrival, da ima življenje vedno dve strani medalje. Govoril jim je o zakritih zadevah in o tem, kar se bo razodelo, o temi in belem dnevu, o tem, kar slišimo na skrivnem in o tem, kar govorijo vsi mediji. Iz te zmede, v kateri se tudi sami pogostokrat nahajamo, se je mogoče rešiti le na en način: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!«

Pa smo spet tam, v novi zmedi: Kako naj vem, kdo mi svetuje? Je to angel svetlobe, ali angel teme? Oba sta namreč vedno na delu in angel teme je navadno zelo privlačen, obljublja najboljše stvari, da bi nas premamil? Največja težava je, da pogostokrat nimamo volje, da bi ubesedili to, kar se nam v resnici dogaja. Nočemo se soočati z vzroki naših laži, jeze, mržnje, maščevanja in iskanjem zadoščenja. Vse to se dogaja znotraj slehernega srce, a tega nočemo prepoznati.

Kje naj začnemo iskati luč? Ne v naših bližnjih, kot to pogosto počnemo, ampak v svojem srcu. Svetniki so bili realisti, samega sebe so sprejemali celostno in zato se niso ustavljali le ob potrebah telesa, temveč so bili osredotočeni na svojo dušo. Ne le naše telo, ampak predvsem duša je ranjena ob vseh zlorabah, ki jih počnemo. Ta globina srca je navadno ljudem zakrita, ni pa zakrita Bogu. On nas čaka prav tam. Šele ko se z njim srečamo v globini svojega srca, se lahko prične proces našega zdravljenja.

Prvi korak je povezan z našimi slabostmi in našimi ranami. To je treba opredeliti. Ne smemo se bati biti slabotni, kajti v naših slabostih se lahko srečamo z Božjo milostjo. Bog nam ne more ničesar dodati tam, kjer smo močni, polni samega sebe. On nas lahko rešuje le tam, kjer smo ranljivi. Čeprav smo slabotni, smo za Boga veliko vredni. Nobeno življenje ni neko naključje, ampak Božji dar. To Jezus lepo potrdi s primero iz današnjega evangelija: »Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev!«

Župnik Branko Balažic SDB