Učence je poslal oznanjat
Jezus je poslal vseh dvanajst učencev na misijonsko potovanje in jim je naročil, naj povsod oznanjajo: »Nebeško kraljestvo se je približalo.« V sodobnem jeziku bi se to Jezusovo naročilo glasilo: »Pojdite na romanje!« Jezus je namreč svoje učence poslal oznanjat oziroma pričevat. Pričujemo s svojim življenje in zato lahko rečemo, da smo vse življenje romarji in je romanje metafora, ki spremlja vse človeštvo od začetka do danes, od mitoloških pripovedi, kot je bilo Odisejevo potovanje, ko ni mogel najti svoje Itake ali odločitev za neko romanje, ko imamo pred seboj jasen cilj, kam bomo ob koncu dneva prišli.
Potovanje je vedno povezano z zapuščanjem nečesa, na kar smo se navadili in odhod nekam v neznano, kar še ne poznamo. Sam rad potujem, a se pred vsakim potovanjem v kraje, kjer še nisem bil, sprašujem: »Ali res želim videti tiste kraje? Mar ne bi bilo bolje ostati doma, se usesti v naslonjač in vzeti v roke kakšno dobro knjigo? Kaj vse me čaka na tem potovanju? Bom kos tem novim izzivom?« Sam spremljam že skoraj dvajset let skupino, ki si vsako leto privošči kakšno romanje. Kot duhovnik se zavedam, da sem spremljevalec in soromar na tej poti in v podobni vlogi kot so bili apostoli, ki jih je Jezus poslal oznanjat evangelij. Namen romanja je, da nas opomni in pokaže na konkreten način, da je tudi naše življenje romanje. Romanje preko gozdov, hribov in dolin, na katerem se utrudiš, postaneš žejen in lačen, imaš boleče mišice, nosiš s seboj nahrbtnik, se spopadaš z vročino in mrazom, točo in dežjem. Vse to je simbolika, ki nam osvetli, da je tudi naše življenje res romanje, da po poti življenja ne romamo sami ampak skupaj, da smo vsi romarji, da drug drugega potrebujemo in drug drugemu lahko pomagamo na tej življenjski poti. Moja skupina navadno združuje turistično potovanje in romanje. Na potovanju smo vedno celostno, s svojim telesom, duhom in dušo. Zato je vsako romanje poseben izziv, tveganje, hoja v neznano in prihod na cilj je do neke mere predokus nebes, saj pomeni doseči najpomembnejšo točko na poti, ki osmisli vse naše napore in težave, s katerimi smo se srečevali.
Jezus je razposlal učence, ker je vedel, da je to pravi način, kako se bo krščanstvo širilo. Treba je iti v druge kraje in tam z besedo in predvsem z življenjem, pričevati za Božje kraljestvo, ki je že med nami. To je bil tudi Jezusov način poklicnega življenja: hodil je iz kraja v kraj, nikjer se ni ustalil. On je to delal peš, na poti je bil večkrat utrujen, naletel je na takšne ali drugačne ovire na poti, a zvečer je zadovoljen izbral kak skrit kotiček, da je lahko molil, se zahvaljeval in razmišljal, kako se bo to njegovo življenjsko romanje nadaljevalo.
Jezus je hotel svoje učence tudi malo testirati in ugotoviti, kaj zmorejo, kako so pripravljeni za tisto pravo poslanstvo, ki se bo začelo z njegovim odhodom v nebo. Tudi redovniki imamo obdobje tirocinija, mi salezijanci čas vzgojno pastoralne prakse, ko za kakšno leto prekinimo s študijem in se preizkusimo v tem, kaj smo osvojili v času študija, kakšne izkušnje smo si pridobili in kako smo pripravljeni na izzive sodobne pastorale in delo z mladimi.
Božja beseda, ki jo beremo in o kateri razmišljamo postane učinkovita v konkretnih situacijah, z ljudmi, ki živijo danes. Jezus je bil človek, ki je bil z obema nogama na tleh, a hkrati ni pozabil, da je tudi Bog. Tudi mi smo ustvarjeni po Božji podobi. V nas je nekaj Božjega, ki pa se lahko izrazi na konkreten način znotraj določene kulture, med ljudmi, ki jih srečujemo in s katerimi preživimo največ časa. Tudi v tem smislu so romanja način našega življenja. Z drugimi smo pripravljeni deliti del svojega življenja, svoja lepa doživetja in uspehe, a hkrati tudi svojo žalost, potrtost in poraze.
Na koncu romanja pa si je treba vzeti čas za razmislek, za povzetek vseh doživetij, za zahvaljevanje. Zato so bili apostoli po vrnitvi z misijonskega potovanja poklicani k Jezusu, da mu poročajo o dogajanju, da delijo drug z drugim izkušnje, ki so si jih pridobili. Navadno se s potovanja vrnemo polni doživetij, ki jih je treba spraviti v nek red. Šele potem bodo postala koristna za naprej. Ko se vrneš, ni več tako kot je bilo. Zato je vsak izziv, da opustimo svojo cono udobja in se podamo na pot, vedno koristen in pogostokrat tudi optimalen čas, ki nam ga Bog podarja, da v svojem življenju naredimo korak naprej. Pravimo, da se učimo vse življenje. Ne le telo, ampak tudi naš duh in naša duša potrebujeta nove izzive in prave osvežitve. Prav je tako. Živi smo, dokler nas nove stvari izzivajo, da tvegamo, se premaknemo iz rutinske vsakdanjosti in damo svojemu življenju novo smer. Povsod kjer smo, smo pričevalci, druge nagovarjamo s svojim življenjem in pričujemo, da je Jezus naš Bog in pravi odrešenik. Ko je tako, potem naša romanja dosegajo svoj cilj in niso koristna le za nas, temveč za vse, s katerimi se srečujemo.
Župnik Branko Balažic SDB A nedeljska meditacija Leto A Nedelja med letom Nedeljska meditacija