Odkrivanje samega sebe je trdo delo, a nujno potrebno. Človeško srce je podobno globokemu prepadu, težko ga je razumeti in do konca razkriti. Morda pa preveč kompliciramo, kajti dovolj je, da smo pozorni na to, kar delamo: na naše odločitve, naše obnašanje in reakcije, ki so lahko zelo zgovorne. Če smo dovolj pozorni, si moramo priznati, da pogostokrat nočemo videti tega, kar delamo. Vsakdanje življenje nas stalno izziva in preizkuša, zato smo vedno podobni študentu, ki vsake toliko časa piše test, vendar ne vedno z namenom, da bo videl, kakšno oceno bo dobil, ampak bolj z namenom, da vidi, kako daleč je prišel in koliko poti je še pred njim.
Jezusove skušnjave, o katerih govori Matej v današnjem evangeliju, so takšen test. Njegova prva preizkušnja je povezana s preizkušnjo Eve in Adama v raju; povezana je s hrano, z najbolj vsakdanjim početjem. Naš vsakdan je prepleten s pričakovanji, potrebami, prepričanji in odnosi, kjer nas kralj teme stalno preizkuša. To se ne dogaja le na ravni našega telesnega preživetja, ampak prehaja v duhovne sfere, ko je na preizkušnji naš odnos z Bogom. Zato je zelo pomembno, da se od časa do časa umaknemo, da si vzamemo čas za puščavo, ko se ustavimo, se odpovemo hrani, ki je pred nami in si vzamemo čas za razmislek, kaj bi zares radi zaužili. Na razpolago imamo toliko stvari, da težko izberemo tisto, kar bi zares z užitkom pojedli in zavrnemo stvar, ki bi nam lahko škodila.
Za Jezusa je puščava pomenila test vseh pričakovanj, ki so jih imeli ljudje o odrešeniku, ki so ga željno pričakovali: ali naj uresniči njihova pričakovanja in začne delati v skladu s podobo, ki si jo je množica ustvarila o njem, ali pa naj bo to, kar je: Bog in popoln človek. To je pravi razlog, da se je po svojem krstu odpravil v puščavo, si vzel čas zase in za razmislek, kaj hoče biti. Puščava in bivanje v njej štirideset dni in štirideset noči je zares pravi čas za razmislek, na kakšen način bo blizu ljudem zaradi katerih je prišel na zemljo. Hkrati teh štirideset dni prikliče v spomin štiridesetletno pot izvoljenega naroda v obljubljeno deželo.
Hudobni duh Jezusa izziva za navedki iz starozavezne postave. S tem ga hoče testirati, kako se bo držal judovske duhovne prakse. Rečeno bolj preprosto: izjasni se, ali boš sledil Bogu ali boš Boga zavrgel in se oklenil svojih zamisli. Za Jezusa ta preizkušnja ni bila enostavna kot za Evo ni bila enostavna odločitev v raju, kako naj se odloči na laskavo prigovarjanje hudobnega duha v podobi zapeljive kače.
Kaj se je dogajalo v raju? Kača je Evo vprašala: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« Eva ni vedela jasnega odgovora, bila je zmedena, kajti ona je bila ustvarjena za Adamom in zato ni slišala Božje razlage o tem, kaj se sme in kaj ne, kaj je dovoljeno in kaj je prepovedano. Da ne smeta jesti sadu z drevesa sredi vrta, je slišala od Adama. Eva je, tako kot se pogostokrat zgodi nam, spoznala Božje naročilo iz druge roke in tato je to, kar vemo, že prikrojena resnica, v skladu »rekla – kazala«. Zato je hudobni duh izkoristil Evino zmedo, da je lahko lansiral zmotno trditev o Bogu, ki hoče narediti človeka za svojega podložnika. Hudobni duh zamolči zadeve, ki jih je Bog dal v raju na razpolago in izpostavi le eno stvar, ki je pridržana samo Bogu: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in hudo!«
Eva in Adam sta podlega skušnjavi, Jezus pa je vse skušnjave premagal. Kako mu je to uspelo?
V prvi skušnjavi hudobni duh Jezusa skuša, da bi najprej mislil nase: »Iz teh kamnov si pričaraj kruh! Saj si vendar lačen, v puščavi si daleč od ljudi, zato nihče ne bo vedel, da si svoj post prekinil z eno malico. Poteši svojo veliko željo! Postrezi si!« Tudi mi smo pogostokrat v skušnjavi, da najprej pomislimo nase. To ne pomeni, da drugih ne maramo, ampak, naprej se jaz najem in potem boš ti na vrsti! Jezus zavrže logiko privilegija: hoče jesti, ko jedo drugi in skupaj z drugimi.
Druga skušnjava je povezana z odnosom do Boga. Ko imamo z nekom dobre odnose, želimo to izkoristiti: »Vrzi se dol! Bog te ima rad, zato se ti ne bo zgodilo nič hudega!« Kaj naredi otrok: meče se po tleh, vpije in joka ter tako preizkuša starša, kaj lahko doseže s tem svojim početjem. Kakšen ostane vse življenje takšen razvajen otrok, ki si ljudi, s katerimi živi, naredi za svoje služabnike. Jezusov odgovor je zelo jasen: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Rečeno bolj preprosto: »Prišel sem, da bom jaz služil drugim, zato nočem narediti Boga za svojega služabnika!«
Tretja skušnjava je najbolj sleparska: doseči dober rezultat z grešno logiko. Hudič pravi Jezusu: »Vse to ti dam, če padeš predme in me moliš.« Kolikokrat sprejemamo različne kompromise in zamižimo na eno oko, češ, saj se bo vse dobro izšlo. Kdo bo pa šel delat analizo in ugotavljat, da je v ozadju korupcija, pranje denarja, potrjevanje zakona, ki bo koristil tistim, ki imajo vsega v izobilju, reveže pa bo še bolj zatrl. Jezus zavrne takšne kompromise. Njegova logika je logika križa, je logika trpljenja in odpovedi, usmiljenja in brezpogojne ljubezni.
Župnik Branko Balažic SDB Leto A Nedeljska meditacija Postni čas