»Vsi se nekoč snidemo tam gori. Da, to verujem« Feuerbach (svoji materi)
Najlepše v »Filozofski oporoki«, ki jo je izpisal znameniti apologet krščanstva, profesor na različnih univerzah v Franciji, nazadnje na državni univerzi Sorboni v Parizu Jean Guitton(1901-1999), so besede, ki jih polaga na usta sv. Terezije iz Lisieuxa, Terezije Deteta Jezusa:
»Božjemu Srcu sem vse podarila … Umreti iz Ljubezni, to je moje upanje. Ko bom videla, kako pokajo moje vezi, Moj Bog bo moje véliko Plačilo, imeti ničesar drugega nočem. Hočem, da me vžge ogenj Njegove Ljubezni, hočem Ga videti in se za vekomaj združiti z Njim; to je moje nebo, to je moja usoda: Živeti iz Ljubezni.«
Ko je vse kazalo, da bo poslednji sodni zbor neusmiljeno zavrgel zdaj tega, zdaj onega, je sv. Terezija Deteta Jezusa padla na kolena in iztegnila roke k Božji Materi. Kristus je dvignil desnico v tisti vzvišeni kretnji, ki jo je preroški Michelangelo uzrl in jo izpričal, ko je v Sikstinski kapeli naslikal Poslednjo sodbo. Božja svetloba je preiskala obtoženčevo bit, Kristusov pogled je prodrl v njegovo srce. Vsa veličina se je stalila kot voščena gora. Kristus je blagoslovil svojega Očeta, nato odprl usta in izrekel sodbo – »sodbo« neskončno usmiljenega sodnika.
Svetniki so naši zavetniki, so naši odrešeniki, naši zagovorniki za nebesa. Koliko krat molimo za svojce, prijatelje, znance, starše, otroke, pa nam oni vračajo s trojno mero.
Spodbudna in poučna je zgodba mlade mamice iz Nikaragve. Ko je bila stara devetnajst let, ji je umrl oče. Zanjo neskončna bolečina, ki ji je zamajala njeno vero, vedno bolj se je oddaljevala od Cerkve. Imela je sina, njegov oče pa je odšel v neznano kam. Nič manjša bolečina. Ostala je sama s sinom. Težko je prenašala bremena življenja, zato se je oddaljevala tudi ljudem. Edino njeno okno v svet je bila televizija. Pretresla jo je neka oddaja. Pogovor z redovnico: o spovedi. Mlado mater je presunilo, to pa tako močno, da je še sama šla k spovedi, v očeh spovednika je začutila božji pogled in božjo ljubezen. V hipu je začutila potrebo, da bi pomagala osamljenim, starim in bolnim ljudem, prinašala jim je pakete hrane, postala je katehetinja, zanjo so bili najlepši trenutki, ko je lahko ljudem prinašala sveto obhajilo – in njena osamljenost je vedno bolj plahnela. Dotaknila se jo je Božja ljubezen, ta pa jo je usmerila k ljubezni do bližnjega. Neločljivo sta povezani ljubezen do Boga in bližnjega. Mlada mamica iz Nikaragve ni z besedami oznanjala Božje ljubezni, temveč jo je v resnici živela. Kdor pa jo v resnici živi – takih ne podé od nebeškega praga.
Nimamo pravih besed, s katerimi bi opredelili kraljestvo svetih – in popotovanje k temu cilju. Vemo, kar vemo – in vemo po tem, kar smo v cerkvi slišali, ali brali pri imenitnih mislecih. »Ob misli na odhod s tega sveta, sem popolnoma miren,« je zapisal Goethe, »zakaj neomajno je moje prepričanje, da je naš duh neuničljiv. Podoben je soncu, ki zatone samo za naš človeški pogled, v resnici pa ne zaide, temveč sveti naprej.« Vendar je tudi vse, kar vemo o občestvo svetih zgolj jecljanje.
Neki stari oče je pripovedoval zgodbico o svojem vnuku. Ta je v pogovoru večkrat obstal in namesto kake razločne besede le zamomljal »e-e-e …« Ded ga je vprašal, zakaj to dela. Vnuk mu je odgovoril, da med »e-e-e …« premišlja, kaj bi še povedal, ker ne ve, kaj naj reče. Ded je vnuku svetoval, naj bo rajši tiho in z zaprtimi usti premisli, kaj bo povedal. In stari oče dodaja, da je vnuk upošteval njegov nasvet – in danes lepo tekoče govori.
Mi lahko samo še momljamo o nebesih, blaženih, srečnih – kaj drugega ne zmoremo. Naše védenje o svetih, onstranstvu, je podobno tistim besedam, ki jim pravimo mašilo, ne zmoremo pravih besed, zato v nedogled uporabljamo izraze: dejansko, v bistvu, dejstvo, pravzaprav, definitivno in podobno. To radi ponavljajo kakšni politiki, ko ne vedo, kaj bi radi povedali, ali pa sploh nimajo kaj reči, pa si želijo, da se sliši njihov glas.
Sveti Efrem Sirski (303-338), cerkveni učitelj, po svoji poeziji (20 himen) znan tudi kot »harfa Svetega Duha« in »Marijin pevec« nam pomaga najti prave besede. Takole je zapisal: »To življenje je podoba prenočišča. Zapuščamo ga, se razidemo, vsak potuje v svoj kraj, vsak dobro ve, kam vodi njegova pot. Slehernemu je tudi znano, kaj je poslal naprej: molitev s solzami ali prečute noči ali petje psalmov s skesanostjo, ali odpoved pozemeljskim rečem, ali nehlinjeno ljubezen in hrepenenje po Kristusu. Če je vse to poslal pred seboj, potem je lahko dobre volje, zakaj domov odhaja v miru.«
Prepričljivo nas poučuje tudi največji med pisatelji Fjodor Mihajlovič Dostojevski. Na usta Trofimoviča v romanu Besi je položil naslednje besede: »Moja nesmrtnost je že zato potrebna, ker Bog ne bo hotel narediti krivice, da bi ogenj ljubezni do njega, ki je zagorel v mojem srcu, do kraja pogasil. Ljubezen je več kot življenje, ljubezen je krona življenja, kako naj ne bi bilo življenje podložno ljubezni.«
Iz krika po večnosti, po Božji ljubezni, se je na smrtni postelji Tonetu Pavčku porodila še zadnja pesem, ki ji je dal naslov »Angel za srce«. Tako razumem prvo kitico te pesmi: »Povsod, tu in zdaj in vekomaj ljudje / govore – srce, srce me boli, ah to srce! / Nihče ga ne vidi, nihče ga ne otipa, pa vsi / v en glas govore: srce me je izdalo. / Samo še malo pa bo opešalo, samo še malo / in bo obstalo. To srce in v njem tisoče zgodb / in tisoč prigod, to srce tisočkrat / prebodeno s strelico božjo, / a božje je obstalo in spet nadaljevalo svoj križev pot.«
Naj Božja sled v nas nikoli ne zamre!
Duhovna cvetka:
V življenju ne moremo nikoli biti popolnoma srečni, ker to življenje ni nebo, tudi nismo nikoli popolnoma nesrečni, ker smo na poti v nebo. A Čas med letom