Ni na svetu dragocenejše, žlahtnejše vezenine od te, ki jo spletajo besede: mati, materinstvo, rojstvo, otrok, otroštvo. Pomenijo namreč življenje, ta prečudežni dar matere, zemlje in vesolja. Kjer je mati, je ljubezen, je rojstvo, je otrok, je beseda vseh besed. Mati vseh mater je Božja mati, mati Kristusova in mati vseh nas. Od tod psalmistu navdih za hvalnico vsemu stvarstvu v njegovem nenehnem presnavljanju, prerajanju, vedno novem rojstvu. Od tod tudi toliko Marijinih praznikov v cerkvenem letu – ker je mati. Od tod toliko lepih Marijinih pesmi – ker je mati. Od tod imajo v srcu slednjega kristjana posebno mesto Marijine pesmi – ker je mati. Od tod slovensko razpoznavno znamenje, ko se ob njenih paznikih zgrinjajo množice k Marijinim cerkvam, da je milostna Marijina podoba na Brezjah z naslovom »Marija Pomagaj« postala tako značilno slovenska, kakor je čenstohovska Marija za Poljake, Gospa sveta za naše koroške rojake, Marija v Fatimi in Lurdu za vso Evropo. Od tod prastara in častitljiva navada naših davno davnih prednikov, od petega stoletja naprej, da so posebej obhajali Marijin praznik – veliki in mali šmaren – zato ker je mati. Od tod že v dvanajstem stoletju najstarejša upodobitev Marije – ker je Božja in naša mati. Od tod neštete množice romarjev k Mariji – ker je Pieta / Sočutna. Trpečim je bila vselej podoba upanja, k Mariji so se zatekali v trpljenju, da bi ga prestajali in doživeli preobrazbo svojega trpljenja in žalosti.
Pieta ponazarja trpljenje v življenju vsake ženske, vsake matere, ki je izgubila otroka, trpljenje vsake ženske, ki se je morala odpovedati nečemu, kar ji je bilo ljubo in dragoceno.
»Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih,« je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi. Eva je mati življenja, poraja ga, varuje, goji ga, neguje, vsa je v službi življenja. Mati mnogih potomcev je postala Hagára – Abrahamu je rodila veliko otrok. Angel ji je napovedal: »Silno bom namnožil tvoje potomstvo, da ga ne bo mogoče prešteti. Glej, spočela si in rodila sina, daj mu ime Izmael (kar pomeni »Bog sliši«), kajti Bog te je slišal v tvoji stiski.« Hagara je spoznala, da jo Bog vidi v dostojanstvu žene in matere, česar ji nihče ne more odvzeti. V sebi nosi nekaj božjega, nad čimer nihče na svetu nima moči, česar ji nihče na svetu ne more odvzeti.
V starih kulturah so ženske upodabljali s simboli: s posodo ali loncem. Lonec ponazarja tisto, kar se ohranja, a v loncu se tudi kuha, tako se tisto, kar se kuha spreminja v hrano.
Svetopisemska Ana, Marijina mati, velja za modro žensko, pomeni »blagoslovljena od Boga«, Bog jo je obdaril z darom preroštva in modrosti, zato je njeno življenje srečno, njena modrost ji pomaga najti notranji mir. O svetopisemski ženi Juditi je zapisano, da je »bila čedne postave in zelo lepega obraza«, nihče o njej ni mogel reči nič slabega, bila je bogaboječa, njeno zunanje bogastvo je podoba zaklada, ki ga je nosila v sebi. Živela je iz Boga kot svojega najglobljega temelja. »Ti si poveličanje Jeruzalema, ti velika slava Izraela, ti ponos našega ljudstva,« piše o njej Sveto pismo. Evangelist Luka govori o Lidiji, sposobni trgovki, a bogaboječi ženski, dala se je krstiti ona in vsi, ki so v njeni hiši bivali, hišo spremenila v kraj molitve in misijonsko postojanko za apostola Pavla. V zgodnji cerkvi je bilo mnogo žena, ki so svoje hiše ponudile za občasne bogoslužne obrede, pomagale so ljudem v stiski, skrbele za misijonarje, smele so tudi krščevati, bile so »varuhinje svetega ognja«. Žena pomeni biti svečenica, varuhinja miru in ljubezni, družinske topline, otrokom približa vero, skrbi, da vera postane del našega družinskega življenja, pomaga ljudem, da najdejo pot k sebi in Bogu.
Marijo, Jezusovo mater, so največji umetniki v obdobju gotike, upodabljali kot izredno lepo žensko, tudi kot samozavestno mater, kot zavetnico, ki pod svojim širokim plaščem varuje ljudi, upodabljali so jo kot kraljico z žezlom v roki, s krono na glavi, stoječo na mesecu. Njeno glavo ožarjajo zvezde, s čimer sta simbolično izražena njeno dostojanstvo in njena povezanost z vesoljem. Umetniki so ustvarjali mogočne podobe Marije, zavedali so se namreč, da je ona človek, a so v njej prepoznavali skrivnost ženske, ki preobraža. Bog se po njej razodeva kot tisti, ki preobraža. Po njem se svet spreminja v en sam veličastni praznik. Dobro je to ubesedil pesnik Šalamun: »Jaz nisem nobena pošast s kompetencami, ampak prijazen človek, ki živi in verjame v veličastno, močno in nežno transformacijo človeštva in vesolja v praznik!«
Več kot pol stoletja spleta slovenskemu človeku venec poezije – Tone Pavček, pesnik, ki se mu življenjski lok nagloma spušča. V več kot trideset pesniških zbirk so najlepše pesmi tiste, ki govorijo o materah in otrocih. V njih blagruje žene, matere, ki svetu podarjajo nova življenja. »Bog daj sreče,« pozdravlja rojstvo otroka zdaj v poetični zdaj v prozni obliki. »Naj pride zmagovat in ljubit na ta svet, naj ga pošljejo med nas, da bo spet eno sonce na zemlji več. Da bo ne le eden svetlejši od te svetlobe, da bodo ne le eni srečni od te prihajajoče sreče! Tedaj, v takih trenutkih sem od prihodnje sreče srečen še sam. In ko blagrujem življenje, ta največji dar, ki nam je bil dan in ki se nenehno deli iz nekih neskončno bogatih rok med nas, reveže in romarje, radosti te resnice potrebne. Takrat ne vem za seme sence, a za sama sonca.«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, praznik Marijinega rojstva – mali šmaren, 8. sept. 2011 A Čas med letom
Leto A, 8. septembra, 2011