Poslušali smo evangeljski odlomek, ki je govoril o preudarnemu in nespametnem možu: prvi si je hišo postavil na skalo, drugi pa na pesek; hiša prvega je ob močnem viharju obstala, hiša slednjega pa se je zrušila. Jezusova primera je zelo zgovorna in jasna, da so jo poslušalci z lahkoto razumeli – tudi zato, ker imajo vzhodnjaki bolj razvito desno stran možganov, ki je bolj povezana s srcem, mi pa imamo bolj razvito levo stran možganov in smo zato bolj hladni razumarji, logični, racionalisti.
Torej, poslušalci so videli v Jezusovi primeri veliko simbolike za razmišljanje o tem: kdo je preudaren mož?
Mislim, da je danes treba vprašanje postaviti drugače: danes sprašujemo o idealni ženski in idealnem moškem, kjer lastnost ali je pameten/pametna ali nespameten/nespametna, sploh ni pomembna. Idealnega moškega in žensko namreč krojijo mediji, filmska industrija, reklamni in športni menedžerji in svet mode.
Kakšen je torej idealni moški? To naj bi bil mlad človek, star med 30 in 40, lepe telesne postave, močan v svojih mišicah, brez moralnih zavor, zato si vse upa, vsi užitki so mu dovoljeni, skratka to je oseba, ki s svojo zunanjostjo očara predstavnice drugega spola in jih prilepi nase. S tujo besedo je ta moški dobil naziv »macho« in ga poosebljajo filmski igralci, glasbeniki in manekeni.
Ob takem moškem, ki so ga izoblikovali filmska industrija, show biznis in marketing, pa se zastavlja naslednje vprašanje: ali bi s takim moškim ženske želele biti v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju do konca življenja? Mislim, da ne; morda niti medeni mesec ne bi zdržali skupaj. Zato se ne čudimo, da zakonske zveze zvezdnikov včasih trajajo komaj kakšno uro ali pa največ kakšno leto.
Kaj je narobe, da ta, dobro naštudirana zadeva o idealnem moškem in idealni ženski ne funkcionira? Ni problem izdelati lepo zunanjo podobo in človeka natrenirati v fitnis centru. Toda to je samo fasada. S tem še nismo nič spremenili človeka od znotraj oziroma nas to niti ne zanima. Važno je, da bo drugega ta naša fasada tako premamila, da bo izgubil glavo in si bo zaželel imeti takšno podobo ob sebi in za njo plačati vrtoglavo vsoto.
Treba si bo naliti čistega vina, kajti mi, zahodnjaki stojimo pred odločitvijo, ki lahko kakovostno spremeni naše življenje. Najprej bo treba preusmeriti pogled, da se ne bo zaustavljal ob fasadi, ampak bo sposoben videti, kaj se skriva v ozadju. Ker ravno govorim o fasadah, lahko kot opombo navedem Palas hotel v Portorožu. Vsi se dobro spomnite, koliko je bilo pisanja o tej zgradbi, ki je propadla. Končno je pred nekaj leti hotel dobil prvotno podobo. Vendar to ni več nekdanji hotel Palas, ampak čisto nekaj drugega: ohranjena je namreč le sprednja fasada, samo ena stena je ostala ista. To je lahko lepa primera o tem, kaj se dogaja v našem življenju: večkrat vidimo samo prvo steno, ki nas premami, o tem, kaj se skriva v ozadju pa ne vemo ničesar in večino tudi ne zanima.
Vprašanje bo torej treba zastaviti drugače, tako kot ga je zastavil Jezus: »Kdo je preudaren mož?« Samo tako bomo prišli do konkretnih mož in očetov, kajti vse idealne podobe so plod naše domišljije in zato daleč od resničnega življenja.
Kakšen je torej preudaren moški, ki je lahko direktor, menedžer, svetovalec, družinski oče? Radi bi imeli popolnega moškega, zato se tako zgražamo, ko nam mediji razkrivajo različne politične in gospodarske afere, iz katerih izstopajo takšni ali drugačni tajkuni. Zato bo pravi korak naprej, da skušamo pozabiti na idealnega moškega ali žensko, kajti to v praksi ne obstaja. Obstajajo samo ljudje, moški in ženske z manjšimi ali večjimi napakami. To si moramo najprej priznati in prepričati samega sebe, ne le, da imamo napake in slabosti, ampak, da smo to sposobni tudi priznati pred drugimi. Mislim, da je to prvi prag, pred katerim se mnogi spotaknejo in ga ne morejo prestopiti. »Kaj bodo drugi rekli, če bodo odkrili to mojo hibo? Kako me bodo gledali? Pred otroci bom zaradi tega izgubil vse spoštovanje.« Tako začnemo prepričevati samega sebe, se poveličevati in oddaljevati od drugih.
Drugi prag je, da si moramo priznati čustva. Na področju vzgoje se sicer čutijo določene spremembe, vendar mislim, da je večina očetov, ki imajo v osnovni ali srednji šoli svoje otroke, prejela vzgojo v skladu z načelom: »Kaj se pa cmeriš! Samo punčke se cmerijo, fantje se nikoli ne jokajo!« To načelo je danes zavrženo, ker se zavedamo, da moški nismo samo glava, ali razum, ampak tudi srce. Treba je sprejeti svoja čustva, pozitivna in negativna in tudi na zunaj pokazati, da nas je kakšna stvar osrečila, ali pa spravila v slabo voljo. Otrok, ki vidi svojega očeta, da joka, se ga ne bo bal, ampak ga bo lahko lažje sprejel, ker bo videl, da njegov oče ni samo strog, ampak je po srcu zelo mehek.
Tretji prag je, da sprejmemo načelo, da se vse življenje učimo in da se lahko od vsakega kaj naučimo. Tudi iz porazov je treba potegniti kakšen pozitivni zaključek. Mnogi težko prestopijo ta prag, ker se prehitro začnejo prepričevati, da so za določene naloge in izzive že prestari. Res je odvisno od vsakega posameznika, da si ustvari svoje življenjske sanje in jih skuša uresničiti. Vendar mislim, da je treba biti po srcu zelo mlad in si cilje postaviti zelo visoko. Samo moški, ki ni nikoli zadovoljen s tem, kar je naredil, in zato še vedno išče in brska in se stalno uči, samo tak moški je odprt tudi za Boga. Prav ta odprtost za presežno, za vse, kar je onkraj zemeljskega, prikliče v naše življenje tudi dovolj blagoslova in modrosti, ki jo lahko deli samo Bog. Vse, kar je zemeljsko je namreč omejeno in nepopolno. Zato preudaren moški ne pozabi na Boga in skuša v življenju uresničiti tisti znani stavek: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!«
župnik Branko Balažic, SDB A Čas med letom
Leto A, 6. marca, 2011