Kako sodobnik sprejema svoje življenjske odločitve? Na razpolago ima različne izsledke znanstvenih raziskav, analize različnih anket in javnega mnenja, pomagajo mu lahko tudi številni svetovalci. Življenjske odločitve bi torej morale biti lahke, znanstveno potrjene in preverljive. Sodobno življenje bi moralo biti lahkotno, polno optimizma in zadovoljstva, ker imamo vse niti v svojih rokah. Doživljamo pa ravno nasprotno: življenje je za mnoge težko, nesmiselno in zares »solzna dolina«, v kateri se še živina ne počuti dobro. Morda nekoliko pretiravam, toda moje mnenje kljub temu izraža del resnice: življenje je res težko, za mnoge polno takšne ali drugačne bolečine.
Kje so vzroki za takšno stanje?
Čeprav je sodobnik oborožen s številnimi podatki, kljub temu ni bolj prožen pri odločanju in večkrat zgreši. Rad bi sedel na dveh stolih, pa mu ne uspeva. Njegovo notranje stanje je pogosto pravi kaos, kjer se dobro in slabo, Bog in hudič borita za prevlado.
»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema, ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.« je rekel Jezus svojim poslušalcem. Življenje je namreč nenehni boj med dobrim in zlim, med krepostjo in grehom, med idealom in konkretnim življenjem. In v tem boju zmagujejo odločni ljudje, ki so se sposobni postaviti na pravo stran.
Kdo si je sposoben sam urediti svoje življenje? Ali je to sposoben tisti, ki leta od užitka do užitka v želji, da mu bo uspelo posrkati najboljše stvari iz vsakega cveta. Morda je to sposoben nekdo, ki ima na banki naložene ogromne vsote in dobro trguje z vrednostnimi papirji. Morda se je sposoben pravilno odločati tisti, ki je zapustil krščanstvo v želji, da bo pokukal v različne duhovnosti in se potem odločil za tisto, ki se mu bo zdela najboljša? Morda pa je na boljšem tisti, ki zaupa znanosti in se odloča na podlagi dokazljivih in preverljivih podatkov. Še bi lahko našteval in na koncu zapisal: Nobeden od naštetih se ne odloča nič lažje oziroma so njegove odločitve brez prave življenjske usmeritve. Razlog pa je samo eden: ko se spustimo v barantanje, ko se ne bi radi nikomur zamerili, smo se prepustili dvema gospodarjema. Ne zavedamo pa se, da smo se postavili med dve močni sili, od katerih je ena pozitivna in druga negativna, ena me podpira in druga me uničuje, ena je Bog in druga mamon oziroma nasprotje Boga.
Zakaj je naše srce tako neodločno, pa čeprav vemo, da je Bog naš stvarnik in Gospod, ki ima z nami življenjske načrte? On nam je tudi zaupal svoj program ter nas povabil, da smo soustvarjalci tega sveta.
V sodobni družbi, kot je naša, v kateri je Cerkev vedno označena negativno, pa čeprav lahko dela pravilno, je za mnoge biti kristjan nekaj poniževalnega, kar ti jemlje dobro ime, zato je bolje brskati po kakšni drugi duhovnosti. Še bolj praktično pa je, če se postaviš na stran liberalcev in sprejmeš denar kot sodobnega mamona, pred katerim mnogi poklekujejo.
Vse to bi lahko še vedno sprejeli, da je v skladu s človekovimi jasnimi, zavestnimi odločitvami. Toda ti isti ljudje igrajo še na drugo karto: kaj pa, če bog vseeno je? Njemu se ne smemo zameriti. No ja, tri do štirikrat letno pa bomo že vstopili v cerkev in opravili mašo; tudi na izletu bomo morda obiskali eno cerkev in se razgledali po njej; enkrat letno pa je že dobro ustaviti se na Brezjah in morda celo vstopiti v spovednico. In tako bo tudi Bogu zadoščeno.
Takšno je barantanje sodobnika, ki ne ve, da z dušo ne smemo barantati. Ko namreč izgubiš dušo – in izgubiš jo lahko z veliko lahkoto – si izgubil neke vrste duhovno srce. S tem pa si zapravil tudi smisel in vrednost svojega življenja. Morda se komu zdi to moje razmišljanje bolj podobno otroškemu fantaziranju brez neke realne osnove. Lahko pa samo rečem, da je dejansko stanje veliko slabše.
Morda ste nekateri gledali trenja, ko je bilo govora o showu Big brother. Na podlagi telefonskih klicev se je izkazalo, kako Slovenci razmišljamo: polovica Slovencev meni, da je oddaja negativna in škodljiva za otroke in mladostnike, druga polovica pa jo ima za pozitivno, primerno in celo priporočljivo. Rezultati so še precej slabši, ko se začneš o oddaji pogovarjati z mladostniki: oni v oddaji uživajo in ko jih vprašaš za mnenje, če bi tudi sami sodelovali v takšni oddaji, mirno rečejo: »Zakaj pa ne! Za toliko denarja takoj. Kaj pa je to takega?« Ko sem jim nato skušal razložiti, kaj pomeni razgaliti sebe do konca in dopustiti, da soigralci tvojo osebnost dobesedno raztrgajo in ti vzamejo človeško dostojanstvo, in to pred nekaj sto tisoč slovenskimi gledalci, je sledil odgovor: »Za tolikšen denar bi to naredila!«
Mladi bi bili pripravljeni za veliko vsoto denarja prodati svojo dušo. V praksi se to tudi dogaja: večina svetovno znanih glasbenih skupin in pevcev se je zaradi svojega uspeha zapisala hudiču. In ta res poskrbi za njihov uspeh. Kaj jih pa čaka na koncu, ni pomembno. Pomemben je trenutni uspeh.
Zato je Jezusov stavek: »Ne morete služiti Bogu in mamonu!« še kako aktualen. Mnogi se namreč prepustijo igri: »Enkrat ni nobenkrat!« in tako se začne vsaka razvada in pretiravanje. V kaj smo se spustili se navadno zavedamo šele takrat, ko smo padli tako globoko, da si sami ne moremo več pomagati. Pri tem pa sploh ne pomislimo, da se iz objema temnih sil ne moreš rešiti z nobeno terapijo, ki jo priporočajo alkoholikom in odvisnežem od drog. Kajti še bolj kot na področju telesne odvisnosti, moraš postati nov človek in nova osebnost na področju duhovnosti, kjer ti lahko pomagajo le strokovno usposobljeni duhovni voditelji, pa še oni večkrat niso dovolj uspešni.
Se oproščam, da sem bil danes v svojem govorjenju nekoliko črnogled, toda moral sem tudi o tem kaj povedati. Dovolj zgovoren je namreč podatek, da se okrog 250 tisoč Slovencev več ali manj redno udeležuje različnih spiritističnih seans, kjer skušajo kaj več zvedeti o svoji usodi. To pomeni, da ti ljudje ne zaupajo več Bogu in iščejo drugačnega odrešenika.
Mi pa vemo, kdo je naš Bog, kdo nas varuje in blagoslavlja naše delo. Zato sedaj z vsem zaupanjem izpovejmo vero v troedinega Boga.
župnik Branko Balažic, SDB A Čas med letom
Leto A, 27. februarja, 2011