Povračilni zakon, o katerem nam je govoril današnji evangeljski odlomek, je bil v primitivni kulturi nekaj običajnega, saj različne osvete in maščevanja niso poznala meja. V tretji Mojzesovi knjigi lahko beremo: »Kdor svojemu rojaku prizadene poškodbo, naj mu storijo, kakor je storil: zlom za zlom, oko za oko in zob za zob; kakor je on prizadel človeka, tako naj prizadenejo njega« (3 Mz 24,19-20). Ko je Izrael uzakonil ta povračilni zakon, je bila njegova vsebina sicer zelo »napredna« glede na sosednje narode, pa čeprav je ne moremo primerjati z evangeljsko opredelitvijo. Tudi sami Izraelci niso bili zadovoljni s to opredelitvijo, zato je niso jemali dobesedno, ampak so jo spremenili v različne denarne sankcije. Starozavezni povračilni zakon je utemeljen na principu plačila: naredi tako, kot so ti naredili! Jezus pravi, da se takšnega principa ne smemo držati: njegovi učenci morajo sprejeti ponižanje, različne oblike nepravičnosti in zavračanja. Takšna naj bi bila Božja volja. Vse to pa ni v nasprotju s socialnim redom. Jezus sam je prosil obrazložitve za obsodbe, ki jih je bil deležen na svojem sodnem procesu; svojim učencem je zapovedal, naj si kupijo meč, da se bodo lahko branili pred sovražniki; apostol Pavel se je skliceval na svoje rimsko državljanstvo in pravico, da se mora zagovarjati samo pred cesarjem.
Iz Jezusovega govora na gori blagrov lahko razberemo, da si je treba osvojiti logiko prekoračitve meja in stopiti preko, »onstran človeške logike«. Mi pa smo navadno na relaciji »za« ali »proti«. Prepričani smo, da biti kristjan, biti dober redovnik pomeni »biti proti nekomu« ali »biti proti neki stvari«. Jezus pa nas uči, da ni treba »biti proti«, ampak »biti onstran«.
Treba je preseči ocenjevanje na ravni: kdo ima prav in kdo je v zmoti, do kod sega pravičnost in na kateri točki je zlorabljena, kdo je na potezi, da mora narediti prvi korak in kdo mora čakati. Kdor si postavlja vprašanje: »Kdo je sedaj na vrsti? To se mene ne tiče!« bo našel tisoč razlogov za opravičevanje, a bo še vedno ostal na ravni starozavezne zakonodaje. Osnovno sporočilo blagrov je namreč povezano z obnašanjem do tistih, ki so proti tebi, do sovražnikov in nasprotnikov.
Pismouk je vprašal Jezusa: »In kdo je moj bližnji?« Vprašanje lahko postavimo tudi drugače: »In kdo je moj sovražnik? V šoli, na delovnem mestu ali v domači župniji?« Če mi Jezus naroča, da moram vzljubiti svoje sovražnike, je moja prva naloga, da svoje sovražnike indentificiram, da jih prepoznam. Moram jih spoznati in jim pogledati v obraz. Katere kategorije sovražnikov lahko prepoznam?
Moj sovražnik je lahko drugi, tisti, ki je drugačen. Popolnoma drugačen od mene. Tisti, ki ni po mojem okusu, ki ne deli mojih idej, mojih pogledov, mojih shem, s katerim se ne morem pogovoriti zaradi njegovega karakterja in mentalitete. Naše bivanje v skupnosti, kot je na primer družina, je lahko povezano s stalnim nerazumevanjem in trpljenjem, ki je sicer večkrat prikrito in opazimo posledice, ko je že prepozno.
Moj sovražnik je lahko nasprotnik, ki je do mene sovražen in nezaupljiv. V vsakem pogovoru je proti meni, nasprotuje slehernemu mojemu predlogu; s svojo kritiko se zapiči v vsako malenkost in hoče vedno imeti zadnjo besedo. Njegov namen je uničiti vse, kar bi lahko zraslo na mojem zelniku. Njegovo oko ne prezre nobene napake in mi ni pripravljen nikoli odpustiti.
Moj sovražnik je lahko nadležnež. To je oseba, ki me izziva do tiste točke, da pobesnim in zgubim živce. On uživa, ko jaz izgubljam čas, zato se pojavi vedno, ko nimam časa in se mi kam mudi. V svojih zahtevah je zelo pedanten, vztrajen, vsiljiv, hoče izvleči vse iz mene, je tečen in brezobziren. Njegovo klepetanje je brez prave vsebine in čisto zapravljanje časa. Glede malenkostnih in nepomembnih zadev tako dramatizira kot da se podira ves svet. Pri tem pa ga nič ne briga, da mi jemlje dragoceni čas in me utruja do onemoglosti. Lahko se celo sadistično izživlja nad menoj in me skuša vedno bolj omrežiti in preslepiti s svojimi izpadi.
Moj sovražnik je lahko prebrisanec, ki je nepošten, pravi strokovnjak v brutalnih šalah in dvojni igri. Z vso pretkanostjo skuša izvabiti iz mene kakšno zaupljivo informacijo, ki jo potem hitro proda naprej. Pred mano se kaže zaupljivega, dobronamernega, prisrčnega in nasmejanega, za hrbtom pa me zabode. O eni stvari govori, drugo misli, tretje pa naredi. Pred menoj je sladek in se mi na vse načine dobrika, v moji odsotnosti pa me uniči s kritiko, ki ne pozna meja. To je človek, ki ga hitro prepoznamo kot zviteža, prevaranta in preračunljivca.
Slednjič je lahko moj sovražnik tisti, ki me preganja. To je človek, ki mi skuša na vsakem koraku narediti kaj slabega: z obrekovanjem, opravljanjem, zlobnim namigovanjem in ljubosumnostjo. Tak človek uživa v poniževanju drugega in ne dopusti, da bi lahko prišlo do sprave.
Kakšna naj bo moja drža pred temi in mnogimi drugimi prikritimi sovražniki?
Kot sem že dejal, moram najprej svoje sovražnike opaziti in jih prepoznati z vsem spoštovanjem. Šele ko poznam bojno polje svojega nasprotnika, lahko prepoznam polje svoje ljubezni.
Naslednji korak je ta, da situacijo, ki sem jo prepoznal, ne sprejmem kot nekaj dokončnega in nespremenljivega. Moja naloga je, da to situacijo spremenim, da se bo začela odvijati v drugi smeri. Za to spremembo moram biti pripravljen tudi kaj žrtvovati, sprejeti tudi kakšno rano.
V življenju pridejo trenutki, ko je lahko moja ljubezen zavrnjena, ko ves pot in tudi prelita kri ne prinesejo pravih rezultatov. Takrat se lahko obrnem na križanega in poskušam odpustiti. Tudi moj sovražnik je eden od mnogih, za katere je Kristus na križu umrl. To je lepo povedano na koncu nekega filma s stavkom: »Na tristo metrov je tvoj sovražnik tarča, na treh metrih pa je človek!« Zato je na križu Jezusov bližnji razbojnik, ki je bil brat po krvi.
To pomeni, da onstran naših konfliktov, opozicij in porazov obstaja »sveti« kraj, na katerem se srečujemo kot bratje, pa čeprav je pot do tja lahko zelo boleča in mukotrpna. Pomembno je, da se ne zadovoljimo s situacijo, da sovražnik ostane za vedno sovražnik. Vera v ljubezen je namreč močnejša od sovraštva.
župnik Branko Balažic, SDB A Čas med letom