7. navadna nedelja – Branko Balažic

Leto B, 19. februar, 2012

Evangeljski odlomki navadnih nedelj nam prinašajo sporočila in dogodke o Jezusovem javnem delovanju, o njegovem učenju in ozdravljanju. Tako kot je bilo v Jezusovem času, tudi današnji človek potrebuje zdravo telo za zdravega duha. Vedno bolj se namreč zavedamo, kako moramo skrbeti za celostni razvoj: kdor gleda le na zunanji videz, bo hitro ugotovil, da je lepota le zunanja lupina za prazno dušo, ki vpije in se ne da potolažiti; kdor pa skrbi le za dušo, bo z žalostjo ugotavljal, da se ni mogoče ukvarjati z duhovnostjo, če nisi  fizično krepak in z dovolj močno telesno kondicijo. Tudi cerkveni učitelji so poudarjali, da milost predpostavlja naravo oz. le kdor je telesno krepak, lahko tudi v polnosti sodeluje z darovi, ki mu jih Bog naklanja.
Zaustavimo se zato ob današnjem evangeljskem odlomku, ki je govoril o ozdravljenju hromega oz. o tipični Jezusovi metodi ozdravljanja, ki ni povezano samo s telesno, ampak tudi s človekovo notranjo t.j. duhovno spremembno.
Jezus se je najprej izkazal kot tisti, ki zna opazovati in zaobseči bistvo problema. On je gledal v človekovo srce, videl je vero sorodnikov, ki so bolnika prinesli k njemu, videl je tudi grehe in slabosti, ki se skrivajo v človekovi notranjosti, poznal je miselnost pismoukov, poznal je predpise, zato je lahko predvidel reakcije svojih dejanj. Preden je Jezus aktivno posegel v dogajanje, se je najprej osredotočil na branje znamenj okoliščin, usmeril je svoj pogled v notranjost, v stvari, ki so zakrite površnemu gledalcu.
Pri svojem opazovanju je odkrival različne ovire, ki niso bile povezane le s telesno in duhovno slabostjo človeka, ki ni mogel hoditi. Tu je bila množica, ki se je nabila pred vrata hiše, da ga sorodniki niso mogli prinesti pred Jezusa. Tu so bili dolgi obrazi pismoukov in farizejev, ki so komaj čakali, da Jezusa zasačijo pri kršenju Mz postave. Bolnikovi sorodniki so oviro, pred katero so se znašli rešili tako, da so odprli streho in bolnika na nosilih spustili od zgoraj pred Jezusa. Jezus je premagal predsodke in zaslepljenost pismoukov s čudežem, ki bi jim lahko odprl oči, da bi videli, kaj pomeni osvobajati in reševati človeka. Na koncu še najbolj dosledno odpravi ovire ozdravljeni, ki vzame svoja nosila, se napoti ven in množica mu mora narediti prostor.
Vero, ki jo je Jezus zahteval ob vsakem svojem čudežnem dejanju, so najprej izrazili bolnikovi sorodniki, ki so bili prepričani, da ga Jezus lahko ozdravi in se jim nobena ovira ni zdela nepremagljiva, še več, bilo so celo zelo iznajdljivi, da so odkrili streho. Vsekakor je bila prisotna vera tudi pri bolniku samem, ker ni šlo le za telesno ozdravljenje, ampak za veliko več, za odpuščanje grehov.
Grehov ne more odpuščati kakšen vaški mazač, zato je bilo odpuščanje grehov jedro spora s pismouki. Določene težave in skrbi lahko delimo drug z drugim, težo greha pa ne. In sodeč po Jezusovem ravnanju gre tudi pri odpuščanju grehov za pravo ozdravljenje, ne sicer telesno, ampak za duhovno, kar je veliko več kot fizično zdravje.
»Odpuščeni so tvoji grehi!« Kako tolažilne besede za koga, ki ga krivda, morda sovraštvo, ljubosumje, tatvina ali celo umor tako stiskajo, da se zapre vase ali celo obupa nad življenjem. V Mz postavi so bile takšne besede tolažbe še veliko bolj iskane kot je to danes, kajti telesne bolezni so Judje povezovali z grehi in moralnimi prekrški.
Jezus sicer bolezen in odpuščanje grehov ne sprejema v povezavi vzrok-posledica. Enostavno oboje poveže med seboj, kajti telesna bolezen simbolično predstavlja človekovo globlje notranje neravnovesje in bolezen. Bolezen in greh namreč v bistvu predstavljata človekovo neuspešnost.
»Težko je sicer govoriti v koliki meri je konkreten bolnik tudi grešnik, ampak je v njem v simboličnem smislu bolj jasno vidna človekova oddaljenost od Boga in korenina slehernega trpljenja in razdeljenosti.« je zapisal teolog Schweizer.
Odpuščanje in ozdravljenje pomenita človekovo popolno svobodo, ki se zgodi po Jezusu Kristusu, ki je ustvarjalec novega sveta, v katerem bo človek poenoten sam v sebi, kot telo in duša. To je sposoben narediti samo Bog in zato Jezusa pismouki niso razumeli, ko je rekel, kaj je lažje, odpustiti grehe, ali reči, vzemi svoja nosila in pojdi domov?
Jezus s svojim govorjenjem in dejanji izziva svetopisemske strokovnjake, ki ne mislijo narobe, ko pravijo: »Kdo lahko odpušča grehe? Samo Bog.« Jezus pa je človek, za katerega vedo, od kod prihaja in kdo so njegovi starši. Ta človek torej preklinja, ker se smatra za boga.
Kaj je lažje, reči: »Odpuščeni so ti grehi, ali reči, vzemi svoja nosila in pojdi domov?« Verjetno je lažje reči, odpuščeni so ti grehi, kot pa človeka zares ozdraviti. Ker Jezus ni le človek, ampak tudi Bog, njegove besede o odpuščanju niso lepe fraze, ampak pomenijo dejanje: človeku so grehi odpuščeni, njegova preteklost je zbrisana, človek je svoboden za svojo prihodnost. Da bi pa zaprl usta strokovnjakom, se Jezus spusti na njihovo raven in dovoli, da ga izzovejo glede čudeža. Čudež naj dokaže, ali govori resnico. Dejanje naj potrdi verodostojnost besed. Ko ozdravljenega pošlje iz hiše, pusti, naj si sami naredijo zaključek razprave.
Kakšen zaključek si lahko naredimo mi?
Če hočemo biti zdravi na duši in na telesu, moramo poenotiti t.j. uskladiti svoje življenje. Ne smemo se prepuščati pretiravanjem, da bi skrbeli le za telo, dušo pa puščali vnemar ali obratno. Človek, ki je v sebi razdeljen, ni sposoben dobrih dejanj.
Ne le telo, ampak tudi duša potrebuje pravega zdravnika, nekoga, ki nas bo vodil in nam kazal smer v svetu, ki je postal veliko križišče različnih stranpoti. Koliko duhovnih vodnikov se danes ponuja s svojimi uslugami, koliko različnih duhovnih knjig, ki si ne zaslužijo tega naslova, se grmadi na knjižnih policah knjigarn in dnevnih sob? Kdo nam lahko pomaga pri pametnem razločevanju, da bomo prijeli v roke tisto stvar, ki nam bo res prinesla duhovne jasnosti in življenjskega poguma.
Če je Jezus sposoben odpuščati grehe in tudi telesno zdraviti, ni razlogov, da ga ne bi mogli sprejeti za vodnika. Potrebno je le eno: zaupanje. Takšno zaupanje, kot ga ima otrok, ki ne razmišlja o tem, katera stvar mu bo prinesla večje koristi.
Prevelika izbirčnost in preračunljivost navadno ne prineseta pravih uspehov. «Kdor more razumeti naj razume,« bi rekel Jezus. Morda bomo po preteku določenega časa tudi sami sposobni slaviti in hvaliti Boga za stvari, ki so se nam zdele nerazumljive in morda celo skregane s pametjo, a smo zaupali in se prepustili Bogu, kar nam je daljno ročno prineslo resnično dobro. Nobena molitev, nobena prošnja, noben klic v stiski ne ostane neuslišan, ampak se uresniči tako, kot se Bogu zdi, da je najbolj dobro.
Sicer pa, kaj pomaga človeku, če je še tako pameten, če si pridobi ves svet, izgubi pa svoj notranji mir in ne more spati zaradi očitkov vesti! Kakšen smisel ima življenje, ki je drugim odlična tema za opravljanje, spotikanje in kazanje s prstom? Sveto pismo pravi o takem človeku, da bi bilo bolje, če se ne bi rodil.
Zato: zaupajmo Bogu in naše življenjske investicije bodo naložene na pravem kraju.
župnik Branko Balažic