6. nedelja med letom – Jaz pa vam pravim – Branko Balažic

Leto A, 13. februar, 2011

Človek, še prav posebej sodobnik, je zelo občutljiv na pravičnost in odnose, ki veljajo v neki širši skupnosti, kot je na primer narod. Tudi Kristusu ta problematika ni bila tuja, zato je spregovoril o njej. Ljudje so mu prisluhnili, vendar je mnoge razočaral, ker ni ukinil nič starega. Danes Cerkev ni privlačna prav zaradi tega, ker se drži starega in preživelega, ker ni za naš čas. Spomnimo se samo napadov medijev na Cerkev, ko je izšel novi katekizem. Cerkev, evangelij, vera – to so, po mnenju večine, stvari, ki so za stare, ki nimajo več prihodnosti, z mlade, ki imajo pred seboj dolgo življenje, pa naj ne bi veljale. Toda, ali je to, o čemer govorim, zares čista resnica, ali zgolj naše opravičevanje?
Na podlagi različnih anket in strokovnih člankov smemo trditi, da Cerkev vseeno ni za staro šaro in ima še vedno veliko za povedati. Imamo vendar veselo novico o odrešenju, ki jo je pripravljen sprejeti tudi sodobnik, če mu spregovorimo pravi trenutek in na pravi način. Nekateri mladi se, na primer, v šolah še vedno odločajo za izbirne vsebine, ki so povezane s krščanstvom. Ateizem je zares pustil globoke posledice v našem narodu, kar se naprej vidi v brezvoljnosti in brezciljnosti mladostnikov in mlajših odraslih. Toda, tudi mladosti želi narediti nekaj dobrega iz svojega življenja, zato je pripravljen sprejeti prave pobude, kjer je v ozadju iskrenost, pripravljenost na poslušanje in spremljanje brez neke manipulacije. Gre za tisti »več«, ki ga potrošniška družba nima in kar lahko ponudijo, skupnosti, ki so prežete z vero.
Kaj nam je o tem govoril današnji evangelij? Kristus ni ukinil stare zaveze in zapovedi do Boga in do ljudi – 10 zapovedi je še vedno osnova našega verovanja – ampak je pokazal na večjo pravičnost, ki je nova in bi jo naj živeli novi ljudje. To pravičnost je On prvi živel.
V čem je Kristusova novost, ali dopolnitev stare postave? Izražena je v »blagrih«.
V skladu s podatki nekaterih anket lahko trdimo, da se slovenski mladostnik sicer velikokrat počuti srečnega, vendar ta sreča traja le kratek čas in na obrazu večine mladostnikov ni pravega veselja, ker ni prave prihodnosti. Mladostnik je bil v svoje življenju velikokrat opeharjen, ko smo mu ponujali materialne dobrine, ki pa ne prinašajo sreče. Zato mladostnik sprejema tisto ponudbo, kjer je osnovni zakon življenje, ki ga vodijo ljubezen, velikodušnost in služenje. Vemo, da je bilo v krščanstvu v različnih stoletjih veliko črkarske pravde glede zapovedi, paragrafov, različnih določil in prepovedi, ko so ljudje merili svoje odnose do sočloveka in do Boga na centimetre, dinarje in procente – kolikokrat si prišel k maši, koliko si vrgel v pušico, ali si opravil velikonočno spoved in prejel zakramente.
Kako je mogoče določiti, omejiti in opredeliti ljubezen? Ko Kristus govori o svojem nauku, govori o duhu zapovedi, ki mora prevevati človeka. On ne našteva novih zapovedi in ne opozarja kdaj in kako je treba nekaj storiti – Judje so poznali 365 zapovedi in še več prepovedi – ampak nas opozarja na to, kako moramo paziti, da se izognemo že vsaki žalitvi, da nenehno odpuščamo in smo vsak trenutek pripravljeni na spravo.
Kako smešno je, ko se kdo spoveduje: »Nisem nikogar ubil, okradel, ničesar požgal … Zato se mi zdi, da nimam greha! Koliko ljudi pa smo spravili ob dobro ime, ker smo jih obrekovali, klevetali, tožarili, žalili? Koliko je bilo takšnih ali drugačnih prepirov, lastnega povzdigovanja, častihlepnosti? Ali na tak način ne ubijamo?
Vemo, da Boga ne more častiti nihče, kdor je osramotil človeka, kajti Kristus je dejal: »Kar ste storili kateremu mojih bratov, ste meni storili!« Bog namreč ne prebiva v nekem oddaljenem prostoru, ampak v ljudeh, ki so nam blizu.
Ali ni to novost, da tistemu, ki te je po nedolžnem obsodil ali govoril slabo o tebi, odpustiš. To je moč, ki razoroži največjega trdovratneža. Kajti, v človeškem jeziku bi se ta modrost glasila: Zob za zob, uniči sovražnika, bodi spreten in hiter, da te on ne prehiti.
Nov odnos med ljudmi je dalje resnicoljubnost. Prisega je potrebna, da bi človek skril svojo laž. Kdor pa dela in živi iz resnice, mu ni treba prisegati. Čigar beseda je plehka in opolzka, temu ne vrne dostojanstva nobena prisega. Kletvice in grde besede so namreč gnojni izcedek bolnega in praznega duha.
Zakaj se Kristus zavzema za urejeni zakon in urejeno življenje? Ker naše življenje ne urejajo zakoni, ampak ljudje postavljamo zakone. Ločitveni listek, ali dejstvo, da stopiš na urad za ločitve, pa govorita o tem, da človeka dela zakone po svoji glavi.
Zakoni, predpisi, določila. Vse to bi kristjan moral prerasti, ker ga navdihuje in vodi vera, Kristusov duh. To je resnična svoboda človeka, ki deluje v skladu s svojim duhom in ne iz pokorščine črki ter nekemu predpisu. Za to novo svobodo nas je oprostil Kristus.
Če človek lahko gleda ženo, ne da bi jo poželel, to ni omejitev in prepoved, ampak osvoboditev in pravo gledanje na človeka, ko je vsakdo enkratna osebnost, ki je ni mogoče zamenjati z nekom drugim. Če človek lahko reče besedo, ne da bi jo okrepil s kletvico in s priseganjem, s sklicevanjem na zakone in pravice, in ta beseda skriva v sebi resnico, to ni nikakršno omejevanje ali nasilje, marveč  je osvoboditev duha strahotnih praznin, ki zijajo pred nami. Kristusov duh je, ki nas osvobaja, da zaživimo kot novi ljudje.