Potrudi se, da boš odrasel v svoji veri!
Življenje nas vsak dan postavlja pred izbiro. Pred nami so majhne in velike odločitve, ki nam nakazujejo smer našega bivanja. Zato nam je modri Sirah danes govoril: »Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano!«
Predstavljajmo si, da se nahajamo na ozki samotni gorski stezici, kjer je veliko razpotij in križišč. Pot, ki jo bomo izbrali, nas bo privedla do cilja, ali pa tudi ne. Lahko se izgubimo in porabimo veliko več časa, kot smo predvidevali. Toda, ali sem si v življenju sploh zastavil kakšen cilj? Kateri je ta cilj? Pogosto se izgubljam v goščavi lenobe ali zaskrbljenosti, ker se ne ustavim, da bi si zastavili vprašanje: Kam želim priti? Kaj pričakujem od svojega življenja? To ni kakšno obrobno vprašanje, kajti na podlagi odgovora, ki sem ga našel, si bom postavili cilj in se odločil za pot, ki jo bom moral prehoditi. Nihče me v nobeno stvar ne sili, zato odločitev, ki jo bom sprejel nima nič skupnega s kakšno zapovedjo. Pravila sprejmem, ker so edina garancija, da bom zanesljivo prišel do cilja. Božje zapovedi mi pomagajo, da ne padem v prepad, predstavljajo ograjo, ki me na ozki stezi ščiti in se je lahko oprimem. Do tragedije pride, ko si posameznik domišlja, da je bolj pameten od Boga in da sam dobro ve, katera pot ga bo privedla do prave sreče. Zato ne hodi po stezi, ki je označena s smerokazi, ampak se poda naravnost v skalnato strmino in pri tem s kamni in skalami, ki jih sproža, spravlja v nevarnost druge pohodnike. Začetek greha je navadno človekova prevzetnost in dokazovanje, da je najbolj pameten.
Kaj se dogaja z gorskimi vodniki? Oni so eksperti in so jim posamezne poti tako prirasle k srcu, da bi lahko hodili z zaprtimi očmi. Pot, po kateri hodijo, imajo začrtano v svoji notranjosti. To jim pogostokrat pomaga, da niso predrzni, ampak ponižni, kajti gora je lahko zelo ljubosumna in vsako nesramno obnašanje slej ko prej kaznuje.
Zapovedi, o katerih nam je danes govoril odlomek iz Matejevega evangelija, ima veliko skupnega s hojo v hribe. Jezus nam predlaga v naše dobro, naj zapovedi udomačimo in jih sprejmemo kot napotke za varno življenje. Ne smemo jih jemati kot prepovedi, ampak kot pomoč za tiste trenutke, ko smo slabotni in se je treba oprijeti ograje, da lažje hodimo. Ta pravila je treba prenesti v našo notranjost, da postanejo del nas, kot to naredijo gorski vodiči. To, kar bomo udomačili, bomo potem z lahkoto uporabili, ko bomo v stiski mi, ali naši prijatelji, znanci in ljudje, s katerimi se slučajno srečamo in nas prosijo za nasvet.
Jezus je bil Jud po svojem poreklu in verski izobrazbi. Starozavezna postava je obsegala 613 predpisov, od tega je bilo 248 zapovedi – po njihovi razlagi naj bi bilo toliko delov našega telesa – in 365 prepovedi, kot je dni v enem letu. To so morali vedno imeti pred svojimi očmi. Pomislimo na svoj človeški razvoj: za otroka, ki si počasi nabira izkušnje, so starši in odrasli osebe, ki mu govorijo, kaj sme in kaj ne sme in če njihova navodila ne upošteva, sledi kazen. Vsi dobro poznamo, kako je vzgoja težka, a je potrebna, kajti otrok je kot prazna tabla, brez izkušenj.
Dobro pa nam je tudi znano, da otrok ne mora odrasti, če se bo stalno držal maminega krila ali rečeno bolj sodobno, maminih in očetovih hlač. Postati odrasel pomeni, da se potrudiš udomačiti navodila, ki si jih prejel in ta postanejo del tebe. Samo na tak način boš kasneje sposoben sprejemati prave samostojne odločitve in varno hoditi skozi življenje. Odgovoren postaneš, ko deluješ v skladu s svojim prepričanjem in za svoja dejanja sprejmeš morebitne posledice. Zato Jezus pričakuje od svojih učencev, da pravila, ki jih slišijo ponotranjijo in jih sprejmejo kot svoja, kot način življenja. Potem ne bodo več ubogali zaradi zahtev določene avtoritete, ampak iz lastnega prepričanja.
Odločitve, ki jih sprejemamo, zorijo v našem srcu. Umor se začne z jezo in prešuštvo se začne z željo. Kriteriji, kako se bomo odločili, so ravno tako v našem srcu. Zato se ne smemo čuditi, ko beremo v črni kroniki, da je brat ubil svojo sestro in da je mož prevaral svojo ženo. To se zgodi, ker smo se v svojem srcu napačno odločili. Ni niti nujno, da ubiješ svojo sestro in prevaraš svojo ženo. Hitreje pa se zgodi, da nimaš rad svoje sestre ali svoje žene. Na zunaj živiš, kot da je vse v najlepšem redu, v resnici pa si podoben pismoukom in farizejem iz današnjega evangelija. Zato bodimo pozorni na to, kaj se dogaja v našem srcu. Prisluhnimo mu, kajti srce je najstrožji sodnik, ki ne pozna malenkosti.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A Nedeljska meditacija