Vsakdo, predvsem pa mlad človek, se trudi, da bi bil lep in privlačen. Koliko denarja porabijo ženske za ličila in privlačne obleke, z enim samim namenom. da bi pritegnile pozornost. Tudi čas, v katerem živimo in tempo našega bivanja zahtevata, da skrbimo za svoje telo in se potrudimo, da bi nas drugi sprejemali in hvalili naš izgled. Za našo zunanjost je dobro preskrbljeno, kako pa je z našo notranjostjo? Ali je tudi ta lepa, prozorna in blesteča? Če bolj pozorno poslušamo, kako se pogovarjamo med seboj, se marsikdo zdrzne: kletvice, bentenje in opolzko govorjenje razkrivajo ljudi, ki nosijo v sebi gnoj in jih to prav nič ne moti, ker so se na to navadili. Najslabše pa je, da se s tem pojavom soočajo vzgojiteljice v vrtcu: otroci govorijo tako, da jim dobesedno jemlje sapo in se sprašujejo, od koga so se tega naučili. Tako se uresničuje stari pregovor: Česar je polno srce, to usta govore.
K Jezusu je prišel gobavec in ga prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti!« Gobavec je čutil, da je zaradi svoje zunanjosti izločen iz družbe. In najslabše je, ko nisi nič, ko nikomur nič ne pomeniš. Jezus se je obrnil k njemu in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In preden je ozdravljeni odšel od njega, mu je zabičal, naj o tem z nikomer ne govori. Ozdravljeni pa Jezusa ni poslušal, ampak je začel vsem govoriti, da ga je Jezus ozdravil.
Ozdravljenega popolnoma razumem: tistim, ki so ga zavračali in so se ga izogibali, je hotel povedati, da je sedaj čist in popolnoma drug človek, zato naj ga sprejmejo za prijatelja in sebi enakega. Veselje, da si nov človek je tako veliko, da tega nisi sposoben zadržati zase, ampak želiš svojo srečo deliti z vsakim, ki ga srečaš.
Ali se tako počutimo tudi takrat, ko zapustimo spovednico? Ali ni največja sreča za človeka, da mu Bog odpusti vso krivdo? V spovednici nam Jezus po duhovniku reče enako, kot je rekel gobavcu: »Hočem, bodi čist!« Tako nam odpre novo prihodnost, ki naj bi bila drugačna, polna upanja in veselja, da nas ima Bog rad, kljub naši nezvestobi.
Koliko ljudi zapušča spovednico z veseljem na obrazu? Verjetno bolj redki. Marsikdo namreč pride k spovedi iz navade in reče duhovniku: »Saj nimam nobenih grehov. Ne vem kaj naj rečem!« Če prideš pred Kristusa kot farizej, ki se je v molitvi hvalil, da je veliko boljši od cestninarja, ki se je trkal na prsi rekoč: »Gospod, usmili se mene, grešnika!«, potem lahko iz spovednice greš samo z mrkim obrazom, ker božjega odpuščanja zate ni bilo.
Brat, sestra, kako je z nama? Sva tudi midva v najini notranjosti gobava? Jezus čaka, da ga v vsej ponižnosti prosiva: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!«
župnik Branko Balažic B Čas med letom
Leto B, 12. februarja, 2012