6. navadna nedelja – Branko Balažic

Leto B, 12. februar, 2012

Današnji evangeljski odlomek se lepo navezuje na včerajšnji dan bolnikov: Jezus ozdravi gobavca in tako pokaže, da mu nobena stiska ni tuja. Ne gre le za bolezen, ki na tak ali drugačen način zadene vsakega človeka, ampak je veliko bolj pomembno, kaj storiti, da bolni ne bodo izključeni, da ohranijo svoje človeško dostojanstvo. Ustavimo se zato ob današnjem odlomku bolj podrobno, da bomo lažje razumeli, kako ravnati z bolniki, kako jim biti blizu, kako ohranjati in varovati človeško dostojanstvo, saj se pogosto dogaja, da so bolni le ena od številk, ne pa ljudje, ki ohranjajo svoje dostojanstvo kljub slabi zunanjosti.
V Jezusovem času so bili gobavci izključeni in izločeni iz javnega življenja. Zaprli so jih v jame, daleč od ljudi, s prepovedjo, da se smejo vrniti med ljudi s predhodnim spričevalom duhovnika, da je bolnik zares zdrav. Ne gre le za vprašanje higiene, ampak tudi za religiozni vidik, saj so gobavca smatrali za »udarjenega od Boga«, torej velikega grešnika, ki je sam kriv za svoje stanje. Kdor se je takemu človeku približal, kdor se ga je dotaknil, je bil nečist, kot da bi se dotaknil trupla.
Ta predpis najdemo v 3 Mz: »Gobavec, ki ima na sebi bolna mesta, naj nosi pretrgana oblačila, naj ima razmršene lase, naj zakriva brke in naj kliče: ‘Nečist, nečist!’ Vse dni, dokler je bolan, naj prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13, 45-46).
Eden teh živih »mrličev« ni živel v predpisanem okolju, daleč od ljudi, temveč je prišel k Jezusu, vrgel se je pred njim na kolena in ni klical »nečist, nečist!«, ampak je Jezusa rotil: »Če hočeš, me moreš ozdraviti.«  S to gesto in s temi besedami je pokazal, kaj zares pomeni verovati, namreč »tvegati s svojo ponižnostjo«.
Jezus se je znašel pred dejstvom, ki bi vernega Juda gotovo škandaliziralo, sam pa ni mogel Mz predpisa povezati z Božjim načrtom in s svojo dobroto. Božji stvariteljski načrt mora uničiti korupcijo in slabe stvari, do katerih je privedel greh. Vse, kar prihaja iz Božjih rok je lepo in dobro, zato se je proti bolezni treba boriti.
Ta živi »mrlič« se je Jezusu zasmilil globoko v srce in Jezus je naredil nekaj nepojmljivega: stegnil je roko in se ga je dotaknil. Ni bila dovolj beseda, tudi geste so potrebne, kot se to dogaja pri vseh zakramentih. Dotakniti se, je več kot podariti človeku zdravje z besedami, pomeni namreč: potegniti človeka iz njegovega prejšnjega stanja, ki je povezano s slabim in z grehom in ga postaviti v stanje milosti, ko mu je vse odpuščeno, ko ni več zaznamovan, ampak je svoboden Božji otrok. Jezus se ni nalezel bolezni, ampak nasprotno, podaril je zdravje drugemu.
In tedaj se je zgodilo nekaj posebnega: Jezus je bil verjetno zlomljen v svojih čustvih, ni mogel uskladiti Božjega načrta s kruto realnostjo, zato je naredil čudno, nerazumljivo potezo: ozdravljenega je jezno poslal ven in mu zabičal: »Glej, da nikomur ne poveš o tem!« Tudi Jezus je čutil, kako lahko določeni zakoni in predpisi utesnjujejo, da postajamo paragrafarji, ne pa ljudje s čutečim srcem. Govorica srca je namreč drugačna od govorice razuma; razum je preračunljiv, gleda le človekovo dobro, srce pa vidi stisko in se ne da pomiriti, dokler človek ne pokaže svojega dostojanstva, ki je v dobroti, solidarnosti in zaupanju.
Ozdravljeni bi se sedaj moral najprej javiti duhovniku, da bi dobil bolniški izvid in s tem zagotovilo, da se sme vrniti med normalne ljudi. Ravnal pa je drugače: takoj je šel med množico in začel vsem govoriti, kdo ga je ozdravil. In njegove besede niso bile besedičenje, ampak so se spremenile v dogodek: ljudje so mu verjeli in so začeli množično prihajati k Jezusu. Navdušenje ozdravljenega je bilo tako veliko, da so drugi začutili v sebi dovolj moči in so prišli k Jezusu, da ga slišijo, vidijo, otipajo.
Kakšen nauk lahko potegnemo iz današnjega evangelija:

  • bolnik je oseba, je človek, ni za med staro šaro, ne smemo se ga otresti s tem, da ga pošljemo v dom za ostarele, ne smemo se ga izogibati, ampak ga je treba sprejeti, treba je premagati svoj naravni egoizem in biti v službi tistih, ki nas najbolj potrebujejo;
  • za bolnika, posebno neozdravljivega, je dober človeški odnos vreden več od najboljšega zdravila; zdravila samo podaljšujejo človekovo življenje, topel človeški odnos pa je zares zdravilen in daje moč v največjih stiskah;
  • tako kot Jezusu, tudi kristjanu ne sme biti nobena stiska, ne fizična bolezen, ne človekovo duhovno stanje tuja; drugi, predvsem neverni nas presojajo po dejanjih, ne po besedah, zato se moramo drug od drugega navzeti prave dobrote, odpuščanja in solidarnosti, pa bo svet boljši in lepši, ker se bomo mi spremenili.
  • vedno se bomo srečevali s preprekami in številni ovirami, ki nas razdvajajo, a to je le znak »stop«, ki ga ne smemo spregledati, to je opozorilo, ki nam govori: »Tukaj ne smeš ostati, pojdi naprej k ljudem, ki te potrebujejo!«
  • Zato: sleherna stiska naj bo priložnost, da spreminjamo svet na človeški način, kot je delal Jezus: ozdravljajmo z besedami in s kretnjami dobrote in odpuščanja.

župnik Branko Balažic, SDB