5. nedelja med letom – Če evangelij oznanjam, mi ne gre hvala, ker mi je naložena dolžnost – Branko Balažic

Leto B, 5. februar, 2012

Kakšni so človekovi dnevi na zemlji in kakšna je njegova usoda? Na to vprašanje je iskal odgovor Job, ki je izgubil vse svoje bogastvo in celo najdragocenejše, kar je imel, svoje sinove in hčere. Ko je bil dotolčen v svojem boju, je zapisal: »Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo, tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja« (Job 7,2-3).
Mislim, da bi se z Jobom strinjal marsikdo od nas, ki so ga doletele starostne tegobe, ali pa različne bolezni, ko ni več nobenega pravega upanja in marsikdo z neko grenkobo v sebi pravi: »O, da bi že prišel tisti zadnji dan, ko bo vsega konec!«
Apostol Pavel pa gleda drugače na svoje življenje. On je imel svoje načrte in kot izredno goreč Jud si je v Jeruzalemu pridobil pooblastila in se odpravil v Damask, da bi tamkajšnje kristjane spravil za rešetke. Med potjo je doživel spreobrnjenje, ko se mu je prikazal sam Gospod Jezus in mu razodel, kakšne načrte ima z njim. Od tistega trenutka naprej bo Pavel v prvi vrsti med tistimi, ki bodo širili krščansko vero po tedaj znanem svetu. Vemo, da je apostol Pavel postal največji misijonar in je v enem svojih pisem zapisal: »Če evangelij oznanjam mi ne gre hvala, ker mi je naložena dolžnost.«
Vsakdo od nas dela načrte, kaj bi želel v življenju postati. Ti načrti so zelo realni, saj so povezani z izbiro srednje šole in kasneje z izbiro delovnega mesta oziroma poklica. V tem smislu smo vsi podobni Pavlu, ki se je kot bogaboječi Jud trudil, da si pridobi najboljšo izobrazbo, postane specialist na svojem področju in se kot verski fanatik vrže v delo.
In sedaj sledi vprašanje, ki si ga tudi Pavel v tistem času, ko je bil še Savel, ni upal postaviti: »Ali je moja pot zares prava? Sem trdno prepričan, da Bog pričakuje od mene to, kar delam?«
Pavel je kasneje ugotovil, da je hodil po napačni poti. Potreboval je razsvetljenje in osebno srečanje z Bogom, da se je zavedal svojega stanja in stopil na drugačno pot.
Ali imamo mi odgovor na vprašanje: »Ali je to, kar delam, zares tista prava stvar, kar Bog pričakuje od mene, ali pa so zgolj le moje trenutne ambicije ali celo moj upor proti Bogu?« Zelo pomembno je, koliko truda vložim, da bi spoznal svoje talente in poslanstvo, v katerega me Bog kliče in ga je zaupal samo meni. Če ne bi bilo tako, me ne bi poklical v življenje.
Zakaj duhovni voditelji tako poudarjajo vsakdanjo molitev in premišljevanje božje besede? Zato, da bi začeli na svoje življenje gledati resno in ga ne jemati kot nekaj, kar smo si sami ustvarili in lahko z njim naredimo, kar hočemo. Na življenje je treba gledati kot na neizmeren božji dar, ki smo ga prejeli brez naših zaslug. Celo življenje se zato trudimo, da bi vsak dan spoznali, kaj Bog pričakuje od nas in bi njegove zamisli tudi uresničili.
Kakšen bi mi lahko ugovarjal, rekoč: »Teoretično je to vse v najlepše redu, toda, zakaj mi ne uspe tako živeti? Zakaj gre moje življenje v čisto svojo smer, ki je pogostokrat zelo daleč od Boga in tudi sam s takšnim življenjem nisem zadovoljen?«
Mislim, da sta glavna vzroka dva: pretirano poudarjanje posameznika in njegovih pravic ter črtanje pokorščine iz vsakdanje prakse.
Personalizem ali poudarjanje posameznika je zelo lepa stvar. Vsak človek je zares Božja podoba, zato ga je treba ceniti, upoštevati, spoštovati in braniti njegove pravice. Ne smemo pa človeka narediti za boga. To bi bila najslabša stvar, ki jo lahko naredimo. V preteklosti so takšne osebnosti začenjale vojne in katastrofe, ki so terjale na milijone žrtev. Očitno se iz zgodovine nismo nič naučili, ker takšne katastrofalne napake stalno ponavljamo.
Skušal bom biti čim bolj konkreten. Za mnoge starše so njihovi otroci kot mali bogovi: vse jim omogočijo, vsako njihovo željo podprejo in uresničijo. Ko so takšni ljubljenčki v šoli objestni, neprilagodljivi in nasilni, je treba za to kaznovati učitelja, ne pa otroka. V fazi odraščanja se to samo stopnjuje in v dobi odraslosti imamo probleme z neprilagodljivimi tipi, ki niso sposobni za samostojno delo.
Ko imamo pred seboj male in odrasle razvajenčke, se potem sprašujemo, kaj lahko od njih zahtevamo in kakšno pokorščino lahko od njih pričakujemo. Od njih ne moreš ničesar zahtevati in še manj pričakovati kakšno ubogljivost ali pokorščino. Danes prave pokorščine ni več. Tudi v družini je večkrat težko prepoznati kdo je glava pri hiši. Gotovo je res, da demokracija ne prenese diktatorskega obnašanja, toda tudi v demokracijo niso samo pravice, ampak tudi dolžnosti. Stvari se bodo spremenile na bolje, ko bomo na vzgojo spet začeli gledati kot na proces, v katerem se vsi učimo. Vzgoja namreč poteka v obeh smereh, zato vsaka stran nekaj pridobi. Tako odrasli, kot otroci in mladostniki se moramo zavedati, da smo samo ljudje in zato nihče ni popoln. Ne smemo hoditi drug mimo drugega kot zaljubljenci, ki živijo v irealnem svetu in zato ne vidijo napak in slabosti.
Lepo je imeti ideale in sanjati o njih. Toda treba je narediti še korak naprej: spoznati sebe in življenjske sanje tudi uresničiti. Bog nam je dal to možnost, da lahko sanjamo in si veliko želimo. Dal pa nam je tudi sposobnosti in sredstva, kako bomo to dosegli. Morda bomo tako kot Pavel v začetku naredili veliko napak; vsak človek jih dela, a iz njih se moramo tudi kaj naučiti.
Ko sem pisal zaključni del tega današnjega razmišljanja, sem naletel na Einsteinovo misel. Tudi on, izumitelj relativnostne teorije, je naredil v življenju veliko napak in je ponavljal razred zaradi negativne ocene s področja, ki mu je kasneje prineslo slavo, iz fizike. Ko je o tem razmišljal je zapisal pomemben stavek: »Težkih problemov, s katerimi se ukvarjamo, ne moremo rešiti, če ostanemo na isti miselni ravni, kot takrat, ko smo jih ustvarili.«
Kadar je pred nami gora problemov, ki jim ne vidimo konca, je lahko to znak, da je nekaj narobe v našem razvoju in rasti. Ustavili smo se in ne moremo več naprej. Zato pravimo, da je življenje dolg proces iskanja in odkrivanja identitete, kjer ni vse odvisno od mene, ampak tudi od tistega, ki mi je življenje dal. Njemu bom polagal račun, pred njim se bom zagovarjal, njemu bom lahko z veseljem pogledal v obraz, ko bom pustil za seboj dela, v katera bo vloženo najboljše, kar sem sposoben narediti – toda ne sam in samo s svojimi močmi, ampak skupaj z drugimi in razsvetljen od Boga.
župnik Branko Balažic, SDB