Današnji evangeljski odlomek nam je zelo znan. Velikokrat namreč uporabljamo primero o soli in luči, sol je zato, da hrano začini in jo naredi okusnejšo, luč pa zato, da sveti in vsem razsvetljuje pot. Ko pa gledamo, kje v Svetem pismu je ta odlomek, nam postane jasno, da gre za logično nadaljevanje blagrov, o čemer smo poslušali prejšnjo nedeljo. Vsi, ki so z Jezusove strani opredeljeni kot »blaženi«, niso to zaradi sebe, ampak v odnosu do sveta, v katerem živijo. Glede na zemeljsko stvarnost so luč in sol.
Če bi delali primerjavo s staro zavezo in iskali navedke, ki govorijo o luči, bi hitro ugotovili, da je človek lahko luč samo zato, ker hodi v slavi svojega Gospoda. In ta njegova luč daje svetu svetlobo zaradi konkretnih dobrih del. Zato je kristjan luč sveta, ker sledi Kristusu, ki je »luč sveta« in ker kot Kristus dela za Očetovo slavo, kar je možno samo zato, ker je Kristus že pri Očetu in sedaj posreduje za nas, nas blagoslavlja in dopolnjuje naša nepopolna dela.
Bog je namenil besede o luči v prvi vrsti vernikom in apostolom, ki so ubogi, krotki, lačni in žejni pravice. Oni niso luč zaradi pripadnosti Cerkvi in zaradi poslanstva, ki so ga prejeli in ga morajo izvršiti, niti ne zato, ker so ljudje molitve in zvesti obredom, ampak ker so v prvi vrsti ubogi, krotki, čistega srca, delavci za mir.
Hebrejski narod je bil zelo zaskrbljen zaradi mogočnega templja, ki je bil razdejan in zaradi kulta, ker niso imeli kraja za daritve. Zato so hoteli uničeni tempelj obnoviti. Bog pa jih je stalno opozarjal, da je več od zunanjega bleska obredov vredno sprejemanje ljudi brez strehe nad glavo in deliti kruh z lačnimi. Takrat bo luč zasijala kot jutranja zarja. Vsekakor nista dovolj molitev in post, če ti dve deli nista povezani z akcijo, da bi »v smrtni senci zasijala luč«. Odpoved hrani je malo vredna, če ne služi nasičevanju lačnih.
Prilika o soli je težje razumljiva. Sol je treba jemati kot prispodobo za to, kar »očiščuje« in »daje pravi okus«. Job se na primer v svoji bedi in zapuščenosti od Boga pritožuje: »Mar uživa kdo plehke jedi brez soli ali je beljak dobrega okusa? Gabijo se mi, da bi se jih dotaknil: vse to je kakor jedi, ki se mi upirajo« (Job 6,6-7). Kristjan je torej v svetu tisti, ki daje svetu smisel. Hkrati pa je kot znamenje zaveze med ljudmi in Bogom.
Na kakšen način nekdo postane »sol zemlje in luč sveta«? O tem nam je govoril zaključek evangelija: »Da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.« O prihodu božjega kraljestva ne pričajo lepe besede, ampak »davek« oseb, ki se ne kompromitirajo pri gradnji tega kraljestva. Zato mora učenec popolnoma prodreti v svet, v katerem živi, da bi lahko dal temu svetu nov okus, ki ga daje Kristus s svojim odrešenjem.
Pri krstu izroči duhovnik očetu prižgano svečo, ki je bila prižgana ob velikonočni sveči. Kristus je ta »luč«. Krščenec je »razsvetljena« oseba, ki se vključuje v Kristusovo smrt in odrešenje. Živeti iz luči je naloga, ki je podprta s Svetim Duhom, ki osebo spodbuja, krepi in pošilja na delo. In dobro vemo, da pri nagibih Svetega Duha ni prostora za nečimrnost, izigravanje, površnost in egoizem.
Kje je danes luč, ki prinaša odrešenje?
Evangelij nam je govoril o »ničvredni soli« in o »pokriti svetilki«. To pomeni, daje kvaliteta kristjanovega življenja zelo pomembna. Treba je videti, katere stvari v vsakdanjem življenju jemljejo kristjanu dober, blažilen in zdravilen okus soli in s kakšnimi senčniki pokrivamo luč, da ne sveti z vso svojo močjo? Luč lahko zakrivamo na različne načine: ko smo ravnodušni ob vladnem spreminjanju zakona o družini; ko ne dvignemo glasu, ker hoče vlada sprti sosede, da ne bi pomagali drug drugemu, ampak da bi ovajali drug drugega; ko imamo pravico iti na volitve, pa skomignemo z rameni, češ, saj se nič ne da spremeniti. Naj se nas Bog usmili in s strelo udar v pokrov, ki zastira luč, da se ne bomo mogli več skrivati, ampak bomo prisiljeni misliti, govoriti in delati kot prepričani kristjani.
Župnik Branko Balažic, SDB A Čas med letom
Leto A, 6. februarja, 2011