Ljubi Boga z vsem srcem, bližnjega kakor samega sebe. To je najvišja oblika kulture. Boga je tudi pesnik Prešeren postavil na prvo mesto. Ni si je mogoče zamišljati Zdravljice brez Boga, ko je v Poezijah nenehno klican z mnogimi imeni: Bog (70-krat), Oče, Praluč, Duh sveta, božji sklepi mili, božja dobrota, milost božja, božji obeti, božja slava, božja volja, božja čast, pri Bogu obljubiti, pri Bogu priseči, tožiti milemu Bogu, Bog se nas usmili, Bog pomaga, pri Bogu iskati tolažbo, Bog ukazuje, Bog ohranja domovino, Bog odvrne bridkost, Bog da plačilo trudu, Bog ljubezni, pravi Bog, Bog, ki prizanaša; Jezus: Nazaren, nebeški ženin, jagnje božje, božji sin, svetá Mesija, Mesijas. Krščanstvo je pesniku vera »ljubezni in miru in sprave«: »da smo Očeta enega sinovi, ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, da mor’mo ljubit’ se, prav’ uk njegovi« (Krst) in »da ljubit moram vse ljudi, tak vera moja me uči« (Judovsko dekle).
Koroški duhovnik Krištof, moj dober znanec, znan tudi po tem, da ima Prešernove Poezije v celoti v malem mezincu; na pamet vam pove katero koli Prešernovo pesem. Njegov ministrant Simon je celovškem radiu govoril zanimivo zgodbo. »Moja mami! Moja! Kadar grem v šolo na pevske ali v cerkev na ministrantske vaje, moja mami me pelje z avtom, ko grem na nogomet, spet je ona z mano, stoji na robu igrišča, me opazuje, zame navija in včasih zrafali kakšno svarečo besedo. Ko pridem iz šole, sem kakšen krat potrt. Nekaj je očitno zaškripalo, mi pravi. Moja mami me potolaži. Ko vadim klavir, moja mami je ob meni in me spodbuja ter popravlja, ko si zapojem kakšno pesem, z mano poje tudi ona. Saj je včasih zelo stroga, a nič ne de, jaz jo zelo cenim in jo imam nadvse rad. Moj oče! Ta pa je gobar, da malo takih. Včasih me vzame s seboj v gozd, poučuje me: glej, ta goba je užitna, one pa se varuj, je strupena. Moja učiteljica! Vselej prijazna, ne varčuje ne z nasmehi, ne s pohvalami, a tudi ne z grajami. Naš župnik! Kot da ima na zakupu prijaznost, smeh, razumevanje, zdaj sproščen zdaj resen. To je tisto, kar cenim pri njem.«
To, glejte, je še predvsem kultura – kultura zdravih odnosov, kultura, ki šteje, kot da se napaja v jutru stvarjenja. Vzori so kažipot v življenje! Da se to ne spridi, ne odtaca v slepo ulico, ki nikamor ne pelje, da se ta mlada drevesca ne skrivenčijo, kajti pozneje se več ne dajo vzravnati. Strupeni so opilki nekulture.
»Na Pogačarjevem trgu sem srečal mlada človeka; nista bila Slovenca,« pripoveduje za slovensko kulturo zaslužen mož. »Eden se je ustavil, me pogledal in rekel: ‘Zakaj še nisi mrtev, stari?’« To pa res ni iz kulture porojeno!
Slikar Goya je zapisal: »Nekateri ljudje imajo tako nesramen obraz, da bi morali nositi hlače na obrazu.« Želim si, da bi lahko vedno in ob vsaki priložnosti mirno drugim kazal svoj obraz. In na njem veliko veselja, veliko pristnosti. Bog me varuj vsakršne primerljivosti s kačo … V Hyde Parku je Frank Sheed razlagal majhni, zmrzujoči skupini ljudi načela krščanstva. Neki zanemarjen možakar pa ga je kar naprej prekinjal s pikrimi opazkami, nazadnje pa mu je zabrusil: »Krščanstvo je znano skoraj dva tisoč let, a poglejte, kakšen je ta svet!« Sheed mu je mirno odgovoril: »Voda pa je znana že več kot dva tisoč let – in poglejte, kakšen je vaš vrat!« Hribovski župnik mi je pravil: Imel sem kovača, pomemben da le kaj, vsako pridigo mi je razcefral na smeh in veselje vseh, ki so se za šankom nacejali. Pa sem ga le pridobil, da bi za pusta povedal vsaj nekaj besed na mikrofon od ambona. Ker ni bilo besed iz njegovih ust, sem mu rekel: No, pa vsaj povej, kako se pišeš. Tudi tega ni mogel izdaviti. Poslej sem imel mir pred njim!
Biti človek – kultura je tista, ki te naredi odgovornega, pokončnega, vztrajnega v dobrem, plemenitem, poštenem. Še tako lepe besede nimajo cene, če se ne udejanjijo. Če jih ni, smo podobni cerkvi, v kateri ves dan zvoni, božja služba pa se nikoli ne začne. Na eni izmed partitur našega notnega arhiva je zapis iz leta 1899: »Trojnega zastonj išeš: rokodelca, ki zna in pridno dela – pa bi stradal –, kristjana, ki božjo besedo posluša, pa bi hudobnež bil, – človeka, ki se rad posti, pa bi prehitro umrl. Na drugi časovno še nekoliko starejši partituri: »Matere! Nikar ne izmehkužite svojih hčera za bledolične, ki znajo le čipkati in kvačkati, brenkati in pevati pa sitnariti z ‘oprostite’ in ‘blagoizvolite’! Vsa čast sicer pametni omiki. Toda ne znajo morda hiše dobro pomesti, zelja skuhati in kruha speči. Ali naj taka stvarca, božja, potem podpira tri ogle pri hiši?«
Zvestoba, vztrajnost, potrpežljivost so znamenja kulturnega človeka. Slovita ameriška pevka – ne znam ji imena – je živela v eni izmed brezimnih hiš vzhodnega predmestja New Yorka. Hotela je postati pevka, v nedogled je pod nadzorom učitelja vadila pravilno izgovorjavo, tonsko višino »skale«. Na stopnicah je neko jutro srečala sosedo, ki si je nalahno pripevala melodijo, ki jo je pevka malo prej vadila. Vprašala jo je: »Ali ste vi dekle, ki kar naprej poje?« Dekle je zardelo. »Obžalujem, če vas motim«. Neki večer je bila na konici dvoma, bila je vsa iz sebe: Mar ni noro nadaljevati. Pri srcu jo je stisnilo, da še nikoli tako. Pograbila je prvo partituro, ki je ležala na mizici – lepo aranžiran Očenaš. Navdušeno, iz vse svoje duše je šestkrat ponovila skladbo – svojo najlepšo molitev. Ko je dva dni zatem sedela za klavirjem, je zaslišala nek šum, nekdo je potiskal pod vrati v njeno sobo list papirja. Pobrala ga je. Na njem je pisalo: »Draga soseda! Če ste se mogoče kdaj čutila sama in niste več vedela izhoda iz težkega položaja, vam bodo mogoče te vrstice pomagale na noge. Prisluhnite moji zgodbi. Vse se je zarotilo proti meni. Bilo mi je tako hudo, da sem sklenila, da si bom vzela življenje. Toda ko sem slišala, kako ste vi vadili petje, sem se pomirila. Vaše navdušenje mi je pravilo, da je na svetu še nekdo, ki se trudi za svoj ideal, za katerega se splača živeti. Toda kljub temu sem predvčerajšnjim prišla do sklepa, da si vzamem življenje. Šla sem v kuhinjo in odprla petelinčke za plin. Tedaj sem zopet zaslišala, kako ste pela. Bil je Očenaš. V dušo se mi je zarezal vaš glas, ki je izzveneval v čudovito molitev. Na mah sem zaslutila, kako lepo je navsezadnje živeti. Zaprla sem plin, odprla sem okna in s polnimi pljuči zadihala sveži večerni zrak. Večkrat zaporedoma ste zapeli Očenaš. Vaše petje mi je rešilo življenje; začela bom znova. Hvala za pogum. Hvaležna soseda!« V pravi kulturi deluje božja milost!
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 6. februar 2011 A Čas med letom
Leto A, 6. februarja, 2011