Blagre velikokrat poslušamo, kakšen verz smo se morda naučili na pamet, vendar jih velikokrat ne znamo spraviti v pravo škatljico v naši zavest. Kar nekam tuji se nam zdijo in ne vemo, kaj bi z njimi počeli. Zgodilo se ravno to, kar morda ne bi pričakovali: naša zavest jih odklanja, ker so do neke mere skregani s človeško logiko. Zato je prav, da tem preprostim verzom, ki jih je verjetno Jezus povedal ob različnih priložnostih, danes posvetimo svoj čas.
Blagor ubogim v duhu
A ni to čudno? Mi navadno rečemo: blagor bogatim! Bogati so bili blagrovani nekoč in so vredni zavidanja tudi danes.
Kdo je ubog v duhu? Človek, ki je pošten, pobožen, pravičen in se ne ukloni pred pritiski mogočnežev, vplivnežev in sodobnih diktatorjev. Nepravičnost in kompromisi niso združljivi z obnašanjem pred Bogom. Zato Jezus izpostavlja uboštvo v duhu. Revščino v socialnem pomenu besede Jezus ne blagruje, kajti revščina, ko nimaš najpotrebnejšega za preživetje, je slabost in zlo, proti kateremu se moramo boriti. Jezus blagruje tisto uboštvo, ki je povezano s preprostim srcem in človekovim notranjim prepričanjem, da potrebuje Boga kot svojega odrešenika in tistega, ki nam naklanja notranjo enovitost in odprtost do drugih ljudi.
Blagor krotkim
Na koga je Jezus mislil pod izrazom »krotki«? Navadno mislimo na ljudi, ki so ponižni, ubogi, potrebni pomoči, majhni, ki brez sramu sprejemajo svoje življenjsko stanje in živijo v upanju, da bodo nekoč tudi zanje prišli boljši časi. Vendar ti, »boljši časi« niso mišljeni na drugem svetu. Jezus sam je s svojim življenjem pokazal, da imamo sedaj pravico do boljšega življenja, zato se je boril proti boleznim, lakoti, trpljenju in je šel pogumno naproti vstajenju.
Blagor žalostnim
Žalost premagamo s tolažbo. Tolažba pa je vrednota, ki je povezana z odrešenjem. Samo Jezus je bil sposoben sprejeti nase vse gorje človeštva in nam dati pravo tolažbo. Bog nam daje pravo tolažbo glede smrti, glede trpljenja, glede premagovanja hudobnega duhova in tudi glede greha. Blagor žalostnim razumemo šele z Jezusovo zmago nad grehom, nad trpljenjem in nad smrtjo. Po svojem vstajenju nam je zato Jezus poslal Duha tolažnika.
Blagor lačnim in žejnim pravice
S tem blagrom ni mišljena materialna lakota in žeja. Lakota in žeja v Svetem pismu pomenita človekovo hrepenenje po Bogu, hrepenenje po pravičnosti, ki jo naklanja Bog vsem tistim, ki doživljajo različne oblike krivice. Hrepenenje po pravičnosti je vedno navzoče in naše upanje, da bo do pravičnosti zares prišlo, se je začelo uresničevati z Jezusovim učlovečenjem, kajti zanj je rečeno, da ga lahko imenujemo »Bog, naša pravičnost«.
Blagor usmiljenim
Farizeji bi ta blagor definirali takole: »Blagor pravičnim, ker bodo pri Bogu dosegli usmiljenje!« Sveto pismo pa razmišlja drugače: pred Bogom ni nihče opravičen zaradi sebe in svojih zaslug. To so vedeli že Judje v Jezusovem času, ko so zapisali: »Če kdo ni usmiljen, naj ne pričakuje, da bo Bog do njega usmiljen!« Nebeški Oče nas uči, da moramo odpuščati, ker nam je bilo odpuščeno. Usmiljeni bodo nagrajeni, ker ravnajo enako, kot je ravnal Jezus: ljubil je ljudi, do njih je bil usmiljen, odpuščal jim je, skušal jih je razumeti in jim pomagati.
Blagor čistim v srcu
Smisel tega blagra najlepše izraža 4. Vrstica 24. Psalma: »Tisti, ki je nedolžnih rok in čistega srca, ki svoje duše ne vzdiguje k praznim rečem in ne prisega na prevaro.« Zato je apostol Jakob dal nasvet, kako naj prihajamo k oltarju: »Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca vi, ki ste v duši razdvojeni« (Jak 4,8). Največkrat pomislimo, da je ta blagor povezan z nečistovanjem, gre pa za veliko več, za pravo, smiselno, Bogu všečno življenje.
Blagor miroljubnim
Kdor se trudi za mir, je podoben Bogu, kajti naš Bog je Bog miru, je tisti, ki vzdržuje mir in soglasje med ljudmi. Prizadevanje za mir pa je vedno povezano z osebnim spreobračanjem.
Blagor preganjanim zaradi pravice
Ta blagor je odmev na prvi blagor in govori o splošnem prepričanju, da mora pravični trpeti zaradi nepravičnosti, kajti to, kar se je zgodilo z našim Učiteljem, se bo zgodilo tudi z njegovimi učenci. Za vero je treba kaj žrtvovati, v skrajnem slučaju tudi življenje, če je to potrebno. Vsekakor pa moramo žrtvovati svoje lagodnosti in različne komodnosti, kajti, kdor se ne trudi in ni sposoben kaj žrtvovati, da bi bilo njegovo življenje bolj smiselno in spodbudno za druge, ne more in ne sme računati, da bo v življenju uspešen. Tak, ki se mu nič ne da, ki živi iz dneva v dan, je velik nezadovoljnež, ki se ga vsi izogibajo.
Župnik Branko Balažic, SDB A Čas med letom
Leto A, 30. januarja, 2011