4. nedelja med letom

Preroka ti bo obudil Gospod, tvoj Bog

»Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor sem jaz, ti bo obudil Gospod, tvoj Bog; njega poslušajte!« je Mojzes govoril ljudstvu. Ljudstvo se je namreč balo gledati Boga, ki se jim je pred Horebom razodeval z grmenjem, bliskanjem in kadečo goro, zato so mu rekli: »Ti govori z nami in poslušali bomo! Bog pa naj ne govori z nami, da ne umremo!« Pred Bogom so imeli velik rešpekt in strah, zato so prosili za posrednika, ki bo njihove prošnje prinašal pred Boga. Ali je danes kaj drugače? Zelo drugače. Zato se kot duhovnik večkrat sprašujem, kakšna je moja naloga med ljudmi, ki menijo, da ne potrebujejo nobenega preroka in nobenega duhovnika, češ: »Jaz se sredi narave lahko sam pogovarjam z Bogom, zato ne potrebujem ne učitelja ne kakšnega mediatorja?« 2. vatikanski koncil pa je bil mnenja, da so preroki danes še bolj potrebni kot nekoč in zato naj bi bil vsak kristjan z zakramentom svetega krsta deležen učiteljske, duhovniške in preroške službe.

Kdo je prerok? Tisti, ki mu Bog polaga svoje besede v njegova usta in mora govoriti to, kar mu je Bog naročil. Kdor ga ne posluša, ta se bo moral zagovarjati pred Bogom in tudi prerok si ne sme drzniti govoriti v imenu kakšnega drugega Boga ali govoriti v svojem imenu. Vsako odstopanje od preroške službe namreč vodi v zmoto, v greh in smrt tako posameznikov kot kakšne skupnosti ali naroda. V novi zavezi pa je ta služba razširjena na vse stanove in apostol Pavel govori o preroški službi moža in žene, ki to službo vršita v medsebojni ljubezni in ljubezni do otrok, samski in deviški pa skrbijo za to, kar je Gospodovo, da bi bili sveti po telesu in po duhu. Preroke potrebujemo, ker je med ljudmi veliko strahu, kar smo na poseben način doživeli v času epidemije korona virusa in še prej ob nastopu novega tisočletja, ko je bilo veliko govora o koncu sveta. Zato je prerok v vlogi tistega, ki pomirja, a hkrati mora govoriti tudi o neprijetnih stvareh, o grehih in različnih zlorabah, kar za poslušalce ni prijetno. Kristjani ne moremo kar tako pozabiti, kaj je za nas storil Bog. Njegovih besed in njegovih del ni mogoče utišati. Mi vsi smo sad Božje ljubezni in če damo Boga na stran, izdamo sami sebe in sebe uničimo. Torej moram biti prerok najprej samemu sebi: spomniti se moram vsega lepega, kar sem od Boga prejel, v podjetju moram biti dosleden in nepopustljiv v svoji poštenosti. Že moja vztrajnost v dobrem bo moja preroška drža. Vzori vlečejo. Moj vzor dobrega ne bo brez učinka. Pripravljen pa moram biti, da se bo kdo zarotil proti meni, da bom morda izgubil službo, da se bom odločil za odhod in s tem ogrozil svoje lastno blagostanje. V takšnih trenutkih moram biti posebej močan in podprt z molitvijo, zavedajoč se, da Bog svojih prerokov nikoli ne zapusti.

Župnik Branko Balažic, SDB