Naš delavnik je sestavljen iz različnih med seboj povezanih, včasih pa tudi nepovezanih trenutkov. To razbija monotonost življenja, ker so vključene vse plasti našega življenja, zato je dobro, da v nobeni stvari ne pretiravamo in živimo v pravem ravnovesju. Služba npr. ne sme zapolniti tri četrtine človekovih vsakodnevnih prizadevanj, sicer ne bomo imeli časa za družino in za samega sebe.
V evangeliju smo poslušali poročilo o Jezusovem delavniku. Tudi on si je znal čas organizirati in ga pametno porazdeliti. Njegov delavnik je evangelist Mr razdelit na tri pomembna področja: sinagogo, hišo in vrata oz. vhod pred hišo. Sinagoga predstavlja kraj za skupnostno molitev, hiša predstavlja privatni del življenja, vrata oz. širši zunanji prostor, lahko bi rekli tudi dvorišče ali trg pa kraj javnega življenja.
Mr si je zamislil prostor kot skupno dogajanje, ki si ga sploh lahko predstavljamo in v katerem je zajeto vse, versko in profano, privatno in javno. Ta način si je izbral z namenom, da pokaže, kako Jezusa zanima ves človek, v vseh svojih človeških dimenzijah, ne samo kot fizičen človek niti samo pod vidikom duhovnega življenja. Jezusovo delovanje se ne omejuje le na duhovno stvarnost, temveč vključuje tudi prijateljstvo in je globoko prizadet ob množici, ki ga pričakuje, da sliši dobro besedo in s prošnjo, da ozdravi bolne, ki so jih privedli s seboj.
Vemo, da se v določenem trenutku Jezusovega delovanja vrata sinagoge zanj zapro, spodijo ga iz sinagoge. To pa ne pomeni, da je s tem njegovo javno delovanje končano. Še vedno ostane velika množica, ki ga pričakuje na odprtem, na trgih in tudi zunaj mesta. To pomeni, da evangelija ni mogoče omejit le na religiozni prostor sinagoge ali cerkve, ampak se mora vesela novica oznanjati povsod, kjer ljudje potrebujejo odrešenja.
Naš delavnik pa ni organiziran le prostorsko z različnimi kraji, kjer poteka naše življenje, ampak tudi časovno. Vsak kraj zahteva zase svoj privilegiran čas. Evangelist Mr je zato Jezusov delavnik opredelil tudi pod vidikom časa. Tudi mesto Kafarnaum je lahko tipičen primer, kako je potekal Jezusov delavnik: preteklo nedeljo smo poslušali odlomek, kako je Jezus poučeval v sinagogi in ozdravil obsedenega; danes smo slišali, da je nato šel v Petrovo hišo, kjer je ozdravil njegovo taščo; ob sončnem zahodu je ozdravil veliko ljudi; zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, pa je odšel na samoten kraj, da bi molil.
Njegov dan se je torej začel s skupno molitvijo na javnem mestu in se zaključil z osebno molitvijo na samem. Oba trenutka pa sta povezana med seboj z Jezusovim poučevanjem in deli, ki jih je vršil. V njegovem tipičnem dnevu se je torej prepletal boj in trenutki posvečeni razmišljanju, življenje med prijatelji in trenutki med splošno ljudsko množico, pozornost do človeške bede in pozornost do Boga, prihajanje in odhajanje, razdajanje in umikanje v samoto. Lahko rečemo, da je to dan, ko ničesar ne manjka, ko je poskrbljeno za vse.
Jezusov »tipičen« dan v Kafarnaumu bi se lahko zaključil z ozdravljenji zunaj pred vrati, a se to ni zgodilo. Njegov dan je bil kompletiran z izredno pomembnim časom, z nočnim begom na samoten kraj, da bi molil. Trenutki Jezusove osebne molitve na samem pomenijo zaključek dneva in normalen začetek novega dneva. Cilj in začetek sta povezana z usmeritvijo vase, ko je treba narediti povzetek in piko na i.
Ko prvič beremo današnji evangeljski odlomek, lahko hitro opazimo nasprotja: mesto-puščava, množica-samoten kraj. Mesto kot trenutek aktivnosti, puščava kot kraj za molitev; množica kot »kraj« srečevanja z drugimi, samoten kraj kot »kraj« za srečevanje z Bogom. Vendar se ne smemo prepustiti hitremu poenostavljanju, ker se ti, navidezno nasprotujoči si trenutki ne izključujejo, ampak dopolnjujejo. Tudi molitev lahko postane način aktivnega življenja in samoten kraj ne le kraj za srečanje z Bogom, ampak tudi z drugimi ljudmi. Tudi prihajanje in odhajanje si ne nasprotujeta, ampak dopolnjujeta. Brez dvoma Jezusovo poslanstvo ni bilo zaključeno z učenjem, ozdravljanjem, osvobajanjem in odpravljanjem človeške bede. Samotni kraji in molitev dopolnjujejo njegovo poslanstvo, postajajo normalen del njegove aktivnosti in redna oblika vsakodnevne dejavnosti.
Ko se je Jezus umaknil v samoto, pridejo v ospredje apostoli, ki so posredniki želja in pričakovanj množice. Petrov stavek »vsi te iščejo!« lahko razlagamo v dvojnem smislu:
- »Poglej, toliko ljudi te čaka, toliko je treba narediti, ti pa tukaj zapravljaš čas!« V tem smislu razumemo Petrove besede kot nerazumevanje Jezusovega poslanstva. Peter ne razume, da Jezusova molitev ni samo vrhunec njegovega »biti z Očetom«, ampak tudi višek njegovega »biti z ljudmi«. V molitvi se nadaljuje Jezusovo služenje ljudem. Jezus prinaša ljudi, ki so v takšnih ali drugačnih stiskah pred svojega Očeta, v molitvi jih daruje Očetu in prosi zanje. Molitev je za Jezusa konkretna akcija, podaljšek njegovega služenja ljudem.
- Petrov stavek »vsi te iščejo!« pa lahko razumemo tudi kot povabilo, da izkoristi izjemno priložnost za svojo popularnost, saj ga množica išče zaradi včerajšnjega pridiganja in množičnih ozdravljenj. »Ne zapravi priložnosti! Izkoristi navdušenje množic!« mu prišepetava Peter. V tem smislu je Peter za Jezusa zares prava skušnjava. Jezusa hoče spraviti s poti, po kateri hodi in mu predlaga bližnjico, kako lahko hitro, brez večjih naporov postaneš popularen. Jezus zavrača ta predlog. Ne vidi smisla v Petrovem navdušenju, ki lahko postane alibi, da zapustiš dosledno hojo za Bogom, ki človeka kliče, da veselo novico o odrešenju spremeni v konkretna dejanja.
V tem smislu lahko razumemo pomen izraza »odpraviti se ven« v smislu: zbežati pred množico, da bi srečal Očeta in podkrepil ter utrdil poslanstvo, ki mu je bilo zaupano. Evangelist Mr večkrat poroča, kako se »Jezus odpravi vstran«, zapušča množico, noče biti takšen, kot ga hoče narediti množica, noče biti poceni rešitev za človeške probleme.
Jezus vedno zbeži pred načrti in programi, ki jih delajo ljudje. Bog, ki srečuje človeka je tudi Bog, ki beži pred človekom, pred človeško logiko in zemeljskimi načrti. Zato je za Jezusa molitev na samotnem kraju privilegiran kraj in čas, ko se počuti svobodnega, ko ga nihče v nobeno stvar ne sili, ko lahko jasno premisli o svoji prihodnosti in naredi konkretne načrte.
»Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti zato sem prišel!« Molitev tako ni le višek aktivnosti, temveč tudi izziv za nove aktivnosti. Molitev je lahko trenutek počitka in notranjega miru, a obenem trenutek, ko pred seboj vidimo nove poti in ljudi, ki nas pričakujejo. Za Jezusa postane puščava kraj za napredvidljive odločitve.
Pogosto je lahko molitev priložnost, da opravičimo svojo zdolgočasenost in lenobo, da nevtraliziramo želje po raziskovanju in iskanju rešitev za pereča vprašanja človeštva. Ne bi bilo slabo, da bi svojo molitev usmerili v iskanje nepredvidljivega, presenečenj in novih aktivnosti. Človek, ki moli, odkriva nove poti, kako smiselno živeti. Molitev ni potrebna zato, da bi »ostali dobri«, niti zato, »da bi za nekaj časa opustili naporno delo«. Človeka, ki moli lahko vedno najdemo, a si ne delajmo iluzij, da je takega človeka mogoče vkleniti z našimi idejami, kajti nekdo drug, Bog je tisti, ki mu naroča, kam mora iti in kaj mora storiti.
Človek mora biti ubogljiv in poslušen, a ne človeškim preračunavanjem in modrosti, ampak božjemu Duhu. Ko molim, sem nekje drugje, v drugačni stvarnosti. In resnost molitve je povezana s človekovo smelostjo in pogumom za tveganje. Samoten kraj nam lahko odpre oči za nova spoznanja, za nove načrte, za neraziskana področja Božjega kraljestva, ali pa postane kraj počitka, lažnega potrjevanja samega sebe in lenobe, ki jo skušamo zakriti z navidezno zvestobo.
Današnji evangeljski odlomek je torej zelo sodoben, primeren za naš čas, za vse nas, ki se pritožujemo, da nimamo časa, da preveč delamo, da nas je čas povozil. Poskusimo si organizirati svoj dan tako, kot je delal Jezus in kmalu bomo opazili spremembe: v našem življenju bo manj živčnosti, vse bo na svojem mestu, zadovoljni bomo, ker bo naše življenje smiselno, saj se ne bomo ukvarjali le z zemeljsko stvarnostjo, ampak bomo ljudje v duhu in resnici, ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. Kdor je to poskusil, mu ni bilo več žal časa, ki ga je žrtvoval za dobro načrtovanje, izvajanje in zaključevanje svojih življenjskih sanj, ker je naenkrat videl, da ni vse odvisno od njega, če naredimo prostor za Boga.
župnik Banko Balažic, SDB B Čas med letom