Današnji nedelji bi lahko rekli vseslovenski dan odprtih vrat za Sveto pismo. V vseh 812 župnijskih cerkvah šestih slovenskih škofij bo osrednja pozornost posvečena Svetemu pismu, knjigi vseh knjig / ta biblia / knjige / 73 knjig, izvirno napisane v hebrejščini, aramejščini in grščini (v 2. stoletju pred Kr. prevedeno iz hebrejščine), prevodu v grščino pravimo »sedemdesetero« ali »Septuaginta« (izročilo pravi, da je bilo 70 prevajalcev), izvirniki se niso ohranili, temveč več kot 5000 prepisov. Ključni vzorec Biblije za srednji vek je postal prevod v latinščino, ki jo je opravil sv. Hieronim konec 4. stoletja po Kristusu, ta je imenovana »Vulgata« (latinska beseda v pomenu »ljudska«, »splošna«, preprosta in »vsem razumljiva«). Cerkveni očetje imenujejo Sveto pismo »Božja književnost« / »Divina bibliotheca«, »Sveta knjižnica« / »Sacra bibliotheca«, Tertulian v 3. stoletju jo imenuje »Instrumentum« (knjiga, na katero se človek lahko zanese), Kasiodor v 6. stoletju po Kr. jo imenuje »Sacrae pandectae« (svete knjige, ki vsebujejo vse).
Biblija: je nastajala približno deset stoletij, ta časovni razpon in množica avtorjev jamči njeno verodostojnost, je prva tiskana knjiga na svetu (med letoma 1454 in 1456 jo je tiskal iznajditelj tiska Gutenberg), je najbolj brana knjiga na svetu, je unikat, nekaj nepojmljivega, saj jo že več kot 2000 let prepisujejo, tiskajo, prevajajo v vse jezike na svetu (celotno Sveto pismo je prevedeno v več kot 300 jezikov), je »uspešnica« na svetovnem knjižnem trgu, čeprav so nekatera svetopisemska besedila stara od 2000 do 3000 let, je še vedno najbolj iskana knjiga na svetu, saj je vsako leto prodanih / razdeljenih več kot 15 milijonov biblij, je poglavitna pobuda za nastanek književnosti vseh slovanskih in evropskih narodov, je v temelju slovenske pismenosti in književnosti, je kažipot v razvoju našega jezika za več stoletij (Trubarjev prevod »Matejevega evangelija«, 1555, Trubarjev »Ta celi Novi Testament, 1582, Dalmatinova Biblija, 1584), je poglavitni navdihovalec svetovnih besednih, glasbenih in likovnih mojstrovin v zakladnici umetnosti, je pravi slap izjemnih miselnih izrekov (okrog 15.000 izrekov in pregovorov je iz njega prešlo v našo evropsko govorico), je rokopis Boga, ki je svetost sama, zato je tudi vsako njegovo delo sveto, zato so te knjige svete, nebeške, božje, od Boga navdihnjene.
Vse je »naj-naj«, ob vsem naštetim pa še z istim »naj-naj« Sveto pismo nagovarja človeka, tistega pred tisočletji, enako kot nas tukaj zbrane, v razgretju današnje kulture, nevarno prežete s tokovi, ki prezirajo ali celo zanikajo vsak čut, ki presega neposredno in subjektivno izkušnjo ter se meri po tistem, kjer »le petica da ime sloveče« in »človek toliko velja, kar plača«, ki vodi do razdrobljenega gledanja na stvarnost, pri čemer človek kot oseba ni več sposobna, da bi pravilno obvladovala splet najrazličnejših vsakdanjih dogodkov, da bi v njih odkrivala božje sledi, a v njem vedno bolj krni zdravo razumevanje temeljnih vprašanj bivanja, je vedno sprejemljivejša za izginotje etičnih meril, zdravega smisla za odnos do dobrega in zlega, a za prevlado drugih zahtev, kot so koristnost, ugodje in oblast. V duhu te sodobne vrtoglavice je »naj-naj« zaznavno teženjem ne v smeri kulture življenja, temveč v smeri kulture smrti, čim dalj od zrele osebnosti in uresničevanja vseh mehanizmov z vestjo, ki jo razsvetljuje vera in vodi sistem vrednot, ki ustvarja načrte za pomoč, prostovoljstvo in izmenjavo mnenj, za solidarnost z ljudmi v stiski kot željo, ki prihaja iz globine vesti, iz osrčja zgodovinskih dogodkov. Dandanašnji veliko govorimo o kulturi, vsak se sklicuje na svojo kot edino pravo kulturo, čeprav ne nosi v svoji notranjosti niti trohice etične pobude in sama v sebi še zdaleč ni moralna vrednota, ker ne spodbuja človeške kakovosti posameznika in družbe.
Trije duhovni nageljni se mi po vsem tem podarjajo zelo nazorno, zelo otipljivo, zelo zgovorno. Naj jih prvoosebno izpovem. 1) Veselim se prelesti sveta v vsseh njegovih mnogoterih niansah, ljubim življenje, ker je božji dar, zato ga je vredno živeti, četudi se včasih zgrozim nad globokimi prepadi človeškega bivanja, nad nasilji in nesrečami tisočerih oblik. 2) Včasih prekipevam od energije in veselja nad življenjem, a pridejo obdobja, ko me moči zapustijo, ko se me lotevajo tipalke resignacije, to pa tako močno, da začutim, kako omejeno je človeško življenje in bi se najraje zjokal. 3) Zabavno in prijetno je živeti v zavesti tesnega zakramentalnega partnerstva, ljubeče družinske sreče, iskrenega prijateljstva, tesnih sorodstvenih vezi, a včasih vzvalovi osamljenost, razočaranje, nemoč, to pa tako močno, da začutim v sebi pravo vrtoglavico negotovosti. Na traku, ki povezuje vse tri nageljne, so izpisana vprašanja: zakaj je tako, kako naj ravnam, je življenje, ki ga živim, res vse, kar imam, po njem ni ničesar več, ni nikogar, ki bi me odrešil na splav večnega spomina?
Dragocena vezenina spomina na današnjo nedeljo je tudi sv. Janez Bosko, vzgojitelj mladine v devetnajstem stoletju. Na igriščih je bil ves poleten v vrvežu mladih, v njegovi skromni dnevni sobi sta imela častno mesto dve knjigi: Sveto pismo in nacionalni Slovar. Ob prvi se je navdihoval duhovno in ustvarjalno, prejemal pobude in moči za vzgojno delo, iz nje črpal energijo za smiselno duhovniško delovanje, druga mu je dajala smernice za žlahtno materno besedo, pisno in govorjeno (odličen pisec, bera: 100 knjig in knjižic, že kot dijak je veliko bral, ob leposlovnih delih si je uril mikaven slog pisanja), ob njej se je napajala njegova velika ljubezen do naroda in njegove kulture. Postal je izreden človek, veliki ambasador zdravega svetopisemskega duha, velik častilec Najsvetejšega, Božje matere Marije. V njegovi notranjosti je bilo pregledno eno samo spoznanje: Na svetu sem zato, da širim Božjo slavo, duhovna deviza njegovega delovanja je bila, naj bo »vse v večjo Božjo slavo«. Samo iz duhovno zdravega zraste veliko, zato svetopisemski duh v don Boskovem slogu še vedno dejavno živi v tradiciji salezijanske družbe in se še vedno razcveta.
Jože Zadravec, Ljubljana Rakovnik, nedelja 31. januarja 2011 A Čas med letom
Leto A, 31. januarja, 2011