Bodite srečni!
»Sodobnik je zamenjal del svoje sreče z določeno mero zanesljivosti in varnosti!« (Sigmund Freud)
»Jaz sem preobremenjen z bolečino, ker mi manjka nekdo, ki bi mu lahko zaupal!« je zapisal mladostnik nekaj trenutkov pred svojim samomorom. Tako lahko preberemo na starodavnem egiptovskem papirusu. Bolečina, ki jo nosimo v sebi ostane skrita, če je nismo sposobni komu zaupati. Italijanski sociolog Galimberti pravi, da se naše slabo počutje začne na puščavskih krajih, kjer ne najdemo odgovora na vprašanje: »S kom se bom danes srečal in mu razkril svojo dušo!«
V iskanju sreče pogostokrat zbežimo v oddaljene kraje, ker smo prepričani, da je prava rešitev v begu, zapuščanju neljube situacije, v prekinitvi odnosa, ki nas utesnjuje. Toda do prave sreče pridemo šele tedaj, ko svoje počutje delimo z drugo osebo.
Pogosto imamo občutek, da smo notranje razbiti med glavo in srcem. Ne uspemo opredeliti, kaj čutimo in zato nismo sposobni narediti to, kar bi radi naredili. Vsak dan se lahko prepričujemo, kaj bi radi naredili, a glavni problem je, da želimo biti na vsak način srečni. Vse nesreče in nezadovoljstva izvirajo iz dejstva, da smo nesrečni in si to nočemo priznati.
Kako je Jezus začel s svojim delovanjem? Izbral si je učence in jim rekel: »Vi ste moji prijatelji. Zaupam vam!« Mi zahodnjaki smo potomci antičnega razmišljanja, prisegamo na Aristotela in smo si ustvarili neko idejo o sreči. Ni pa dovolj, da ostanemo le pri ideji, ampak je treba srečo postaviti kot cilj, ki ga hočemo doseči. In ta cilj je navadno zelo daleč, po mnenju večine nedosegljiv. In zato so danes mnogi sodobniki, predvsem mladi, frustrirani in depresivni, ker gledajo na svojo srečo kot na oddaljeni cilj, ki ne bo nikoli dosežen.
Jezus je drugačen. On se ne oklepa ideje o sreči kot oddaljenem cilju, ki ga je treba doseči, temveč govori o sreči, ki jo že živimo tukaj in sedaj. Ko odkriješ, da te ima nekdo rad, si že srečen. Večkrat sicer želimo slišati, da nam kdo reče: »Rad te imam!«, vendar to ni treba stalno ponavljati. Zato pravimo, da so blaženi tisti, ki v težki situaciji, v kateri se nahajajo, lahko zaupajo.
Jezusov govor na gori je zato podoben pesmi, ki poje o sreči. Nekje sem prebral, da ima ta pesem samo dve vrstici. V prvi vrstici so štiri različne situacije, v katerih se lahko prepoznamo kot srečni. Te situacije so sledeče:
Prvič: Srečni smo, ko smo tako ubogi, da nimamo več nobene prave varnosti pri ljudeh, kajti naša varnost je Bog, ki mu zaupamo.
Drugič: Srečni smo, ko potrebujemo tolažbo in si ne domišljamo, da smo vedno popolnoma sestavljeni. Zato si upamo priznati, da ne najdemo prave tolažbe, a smo hkrati dovolj ponižni in dovolimo, da nam kdo obriše solze z obraza.
Tretjič: Srečni smo, ko odložimo orožje svoje arogance in se ne trudimo, da bi obveljalo naše mnenje. Zavedamo se, da nimamo vedno prav.
Četrtič: Srečni smo, ko smo lačni pravičnosti in spoštovanja. To so lepi trenutki, ko resnice ne poskušamo prikrojiti svojim interesom.
Če povzamem te štiri situacije, lahko rečem, da smo lahko srečni tudi tedaj, ko nam kaj manjka. Ko imamo vsega v preobilju, ko se ponašamo s svojim razkošjem mimogrede postanemo prevzetni in se povzdignemo nad druge. In ne mine veliko časa, ko pride do nesreče in ponovno pademo zelo globoko.
Druga vrstica Jezusovih blagrov pa pravi, da sreča ni nikoli osebna posameznikova zadeva, nekaj, kar lahko uresničiš na samem, daleč od ljudi. Srečni smo, ko se trudimo, da bi bili blizu ljudem v njihovih potrebah, ko smo usmiljeni, ko sočustvujemo z drugimi, ker se zavedamo, da je Jezus z nami usmiljen.
V drugi vrstici te pesmi, ki ji pravimo Jezusovi blagri, sem našel tri stvari, ki govorijo o naši sreči:
Prvič: Srečni smo, ko nam uspe druge sprejeti takšne kot so v resnici in si jih ne prilagajamo svojim potrebam in pričakovanjem.
Drugič: Srečni smo, ko se trudimo biti pravični ne le v teoriji, ampak v praksi, v vsakdanjem življenju. Stvari je treba vedno postaviti na pravo mesto, kamor spadajo in potem je vse v najlepšem redu.
Tretjič: Srečni smo, ko smo ponižni, ko ne iščemo pohval, ampak smo zadovoljni s tem, kar smo in kar smo naredili, ne da bi čakali na povračilo, do katerega imamo pravico.
Ko Jezus govori o blagrih, govori o Božjem kraljestvu. To kraljestvo je tukaj in sedaj. Uresničuje se na način, kako živimo. Bog nas obdaja tukaj in sedaj. Ko se nahajamo v osmih situacijah, o katerih je govoril današnji evangeljski odlomek, je Jezus tukaj, da nas podpre.
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A