Nič kolikokrat sem že slišal boleč vzdih: Kaj pa imam od tega življenja? Nič drugega kot eno samo trpljenje – od zibelke naprej. Zdi se jim, da živijo v predoru, na koncu katerega ni nič drugega kot grob. Iščejo vse vrste zabave, a ko ta mine, jih tepe naveličanost, iščejo ljubezen, pa se ta izjalovi v neko stisko, s pravim imenom razočaranje in izdajstvo, brskajo po knjigah, sprašujejo ljudi, kaj je to resnica, pa se znajdejo na nakovalu dvomov, v svoji nemoči kličejo Boga, ta molči. Lahko se nekdo kot strokovnjak sprehaja skozi milijone svetlobnih let, pa ne zazna veličastnih možnosti misterija v vsem, tudi možnosti, da Bog je … Lahko nekdo hodi med ozvezdji kakor med omarami. Saj so tudi teologi, ki se sprehajajo med skrivnostmi Creda kakor med omarami.
Ko se znajdete pred veličastnim Velikim kanjonom v ZDA, vas utegne biti strah – ali pa tudi ne. Pred vami se odpre najbolj osupljiv pogled, ki vam prebudi globoko čudenje: ogromna tesen, ki jo je reka Kolorado (dolga 2.330 km, površina 5000 km2, nekaj več kot petina Slovenije) v dveh milijonih let izdolbla v skalo (dolžina kanjona 446 km, širina med 05 do 29 km, globina 1600 m). Enemu se ob pogledu na to čudo prebudi psalmistov krik: Vzklikajte Gospodu vsa zemlja, povzdigujte Gospoda, našega Boga. Drugi onemi, umolkne, a mu ne pride na usta beseda zahvale Stvarniku.
Občutek je podoben tistemu, ki ga začutite, ko se razgledujete po srednjeveških katedralah. Veličastnost teh stavb, umetelnost njihove izdelave in natančnost pri vsaki podrobnosti vas privedejo do razmišljanja o tem, kaj je gnalo zidarje, tesarje, slikarje in sploh arhitekte, da so vse svoje življenje posvetili enemu samemu projektu. Občutek »omnia ad maiorem Dei gloriam / vse v večjo Božjo slavo« je bil pri srednjeveškem človeku tako močan, da jim je bilo njihovo delo ne samo samoumevno, temveč v veliko čast, z vero, da jih je Bog poslal na ta svet s to posebno nalogo.
Nič manj veličastno ni, ko se razgledujemo po temeljnem književnem delu srednjega veka – Divina commedija / Božanska komedija (14.233 verzov), ki jo je napisal Dante Alighieri (1265.1321). Ta religiozno alegorična pesnitev je gigantska podoba onstranskega življenja, največja sinteza človeške eksistence, zlitje svetopisemskih vsebin z Dantejevo globino duha, intelekta, z gorečnostjo vere, z bogoslovno umnostjo Tomaža Akvinca, s spoznanji o zemlji in osončju, z modrostjo mislecev, politikov, znanstvenikov, a predvsem z videnjem največjega med poeti. Sporočilna os Dantejevih prizadevanj je dotolči se od zablod življenja k visokim idealom čiste lepote, resnice; v treh stopnjah očiščevanja duše ali njene katarze pa najdemo pravi mozaik vsega tistega, kar je srednji vek vedel, čutil, občudoval, veroval, predvsem pa je to pripoved o najintimnejši usodnosti, moči in nemoči, obupa in upanja, vere in ljubezni slehernega človeka vseh časov.
O veri in živem Bogu razpravljajo teologi, njihova dognanja so znanstveno zanesljiva, prepričljive pa so tudi drže preprostega človeka v njegovem vsakdanjiku. »Trinajst otrok nas je bilo v družini,« mi je pripovedoval nekdanji banjaloški župnik. »Vsak večer, poleti in pozimi, tudi po največjem delu, smo kleče molili rožni venec.« Brat je bil že bogoslovec, a so ga partizani zvabili v past, ga ujeli, vljudnostno odpeljali na rob Sežane in ga tam ubili, nikoli nihče ni zvedel za njegov grob, dve sestri sta postali usmiljenki. Nepridipravi so mu ponoči iz cerkve odnesli dragocena platna križevega pota. Jokal je kakor dež. To je bi čut odgovornosti, ki je znamenje globoke vere. Ko se je pri nas povsod ustoličeval komunizem, so na Blejski otok prišli nekoč beograjski dijaki ter v cerkvi, eni najstarejši božjih poti na Slovenskem, uprizorili ples, od orgel odlomili nenadomestljive piščali, kadili in po cerkvi razmetali ostanke cigaret, razbitine steklenic. Tako so oni razumeli »izgradnjo socializma«. Škandal je globoko prizadel vse verne Slovence, hujskači so globoko ranili njihov verski čut, saj jim je bilo vsako svetišče prostor zbranosti, tišine in molitve. Znamenje iskrene vere je izpoved pisatelja Karla Mauserja, ki jo je pred svojo težko operacijo napisal prijatelju Alojzu Rebuli: »Vse je v Božjih rokah. Če ostanem po Božji volji živ, bom pač sporočil. Če pa se po Božji odločitvi moja ura izteče, vam bodo to sporočili drugi. Priporočam se v molitev.« To je izpoved bogovdanega človeka. Dotaknile so se me besede prijateljice: Nobenega strahu nimam, ko se usedem v letalo, ali ko se odpravim z avtom na dolgo pot. Vselej sem mirna. Kajti če se varno vrnem, me doma z veseljem čakajo mama in moji sinovi z družinami, če me visoko nad oblaki ali na cesti doleti smrt, me bosta onstran z veseljem sprejela v svojo družbo moj oče in moj mož. Sam Bog ve, kolikokrat sem se že ustavil ob besedah Ivana Cankarja … Jaz verujem – in trdna je moja vera –, da napoči zarja tistega dne, ko naše življenje, naše stiske, naše bolečine, ne bo več krizantema izgubljenih siromakov, brez doma, brez cilja, pač pa krizantema upajočih. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Pa ne samo hrepenenje. Mi vsi smo slutnja zarje, vsaka naša beseda, vse naše življenje – vse kleše granitni kamen novemu življenju. Globoko upanje, kot ga je imel Anton Martin Slomšek, so imeli vsi svetniški Slovenci in Slovenke: »Ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju.« Tako vero in upanje je Mirko Mahnič odkrival v svojem očetu in vaščanih: »Kako tesno so bili speti z vsem božjim stvarstvom, kako globoko so spoštovali nedelje, praznike, božične in velikonočne. Brez velikih besed so Bogu peli hvalnico za vsa njegova čudovita dela.« To je bil čas, ko so bili ljudje tesno povezani z Bogom in naravo, s Cerkvijo in molitvijo, kot ženica v Šmartnem, kot beremo v Levstikovem Popotovanju, ženica, ki je pela »od Jezusovega trpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem in tudi še drugih takih«.
V neobjavljenem ciklu desetih pesmi Toneta Pavčka z naslovom »Romanje v Strunjan« je v eni izmed njih tudi tale kitica: »Psalme tam pojejo trte in oljke, / letajo angeli, človek je mil, / cerkev na griču je biser iz školjke, / tam je po romanju dolgem naš cilj.« Cerkve nam oznanjajo, kam vodijo naša pota.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, 30. okt. 2011 A Čas med letom
Leto A, 30. oktobra, 2011