»Pot k lepemu je odprta. Je od vseh in za vse!« Besede pesnika Toneta Pavčka, ki čaka, da ga v sredo, 26. oktobra, 2011, izpred vežice sv. Nikolaja na Plečnikovih Žalah pospremimo na božjo njivo. Tudi pot k ljubezni je odprta, brez te tudi poti k lepemu ni. Taka je bila misel pesnika, »čarovnika z besedami, ki odzvanjajo in prekipevajo od otroško razposajenih in brezskrbno žlobudravih podob in zvokov«. Kdor spregleda to, za Jezusa največjo zapoved, je zgrešil vse. Storiti nekaj »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. Vsa postava, vsi preroki, vse, kar na svetu rado biva ima svoj izvor v vseljubečem Božjem srcu. Sprašujem se, ali je verjeti človeku, ki pravi, da tako ljubi Boga, samo Boga, ko pa bližnjega vsaj na obroke daje na stranski tir, ga omalovažuje, zasmehuje, prezira, zaničuje. Tako so vse niti z Bogom pretrgane.
Jezus je merilo prave ljubezni. Celo tisti, ki bodo šli tako daleč, da bodo zanikali Jezusov obstoj, iz evangelija ne bodo izbrisali njegovega Govora na gori. To je magna charta ljubezni, je stvarjenje ljubezni, je razodetje Ljubezni, je genialna iznajdba, ki je celotno človeštvo še zdaleč ni usvojilo. Resnično ljubiti pomeni biti združen z vedno živim Kristusom, za Cerkev pravijo, da je roj duhovnih čebel, ki so željne medu Božje ljubezni.
Kako zelo se me je dotaknila pesem »Moja mati, sveta težakinja« Avgusta Pavla, izvirna v madžarščini, v slovenščino jo je prepesnil Lojze Kozar.
Hvala ti, / da si me v pomladni uri / spočela pod svojim srcem / in v razkošni bolečini rodila na svet / in me na vrhu Dobrega upanja / kot čudežno drevo vsadila na široki življenjski breg. // Hvala ti, / za tvoje modre, v daljo zroče, krotke oči, / s katerimi gledaš v ta razglašeni svet, / kakor romajoči mesec s svojo modro srebrnino / v skrivnostno noč, / ali kakor radoveden otrok / na robu prepada / v drvenje rohneče in deroče vode.
Pavček je nekoč srečal mlado učiteljico, lepo in sočno kot pomlad. Dolgo ni mogla imeti otrok – a če bi jih imela, bi jih neskončno ljubila. Dopisovala sta si, potem pa od nje dolgo nič. Končno je prejel pismo: »Dolgo vam nisem pisala. Pri nas, veste, se je vse spremenilo. Dobili smo sina, ime mu je Izidor. Zdaj smo družina – neskončno srečna. Novica ga je vsega prevzela. V hipu je napisal novo pesem: o Roži Mariji, materi, najlepši od vseh besed na svetu, o novorojenem otroku, ki so mu na božični večer angelci peli. »Rojstvo – to je tisto, kar daje vero in upanje, to je tisto, kar svet obnavlja.«
Ko je osemletni Karol Wojtyla izgubil mater, te bolečine ni mogel takoj izraziti, nosil pa jo je v sebi vse življenje, vedno ga je žgala, v pesem Beli grob pa jo je prelil šele kot devetnajstleten študent krakovske univerze.
Na tvojem belem grobu / cvetijo beli cvetovi življenja. / O, koliko let je minilo / brez tebe – koliko let? / Na tvojem belem grobu, / o, mati, moja mrtva ljubljena, / za vso sinovo ljubezen, / molitev, / večni počitek.
Žgala ga je izguba matere, kar pomeni, da jo je imel silno rad. Če nekoga nimaš rad, te ne žge; bežiš pred njim. Wojtyla je napisal več pesmi z motivom »matere«; tega je povezal z motivom božje luči – »iskre pod skorjo dneva«, iz ljubezni do zemeljske matere je pognala njegova ljubezen do Božje matere.
Eden najuspešnejših nemških romanopiscev Erich Maria Remarque, znan po romanu Na zahodu nič novega je zapisal: »Brez ljubezni je človek samo mrlič na dopustu.« Pristno ljubezen potrjuje čas, nikoli ne mine. Ljubezen pa, ki je minila, ne pusti spomina!
Prava ljubezen je kakor Sonce, ki zemlji daje svetlobo, toploto in življenje. To je svoji hčerkici dala čutiti mamica, ko jo je tesno prižela nase. Saj čutiš, kako rada te imam. Bog pa nas vse še bolj ima rad. Bog je to, kar občutiš v tem trenutku ob meni. Mala je bila presrečna, nadvse zadovoljna, kajti šele tisti hip je razumela, kdo je Bog, o katerem ji je nekdo dobro uro verouka vreščal z vsemi mogočimi citati iz Svetega pisma stare in nove zaveze.
Pritegnili boste nemškemu pesniku Erichu Friedu (po rodu Dunajčan, živel in delal pa je v Londonu): »Najstrašnejše je spoznanje, da nismo znali dovolj ljubiti – neodpustljivo smo grešili. Ker nismo znali ljubiti, tudi živeti nismo znali. Imeli smo bistre glave, imeli smo lepe oči, z usti smo govorili lepe besede, a v srcu nismo nosili prelesti narave, čar neba in sonca na njem, pravljični sij gorskega jezera, pozabili smo prisluhniti ptičjemu petju, govorici otroških oči, pozabili smo verovati, upati vase in v druge; imeli smo bistre glave in lepe oči, a pozabili smo prav živeti.«
Nesebično ljubiti pomeni najtesneje biti povezan s Kristusom, ljubiti tudi za ceno velikih žrtev. Minorit Placido Cortese je v tržaški Rižarni med zadnjo vojno reševal slovenske jetnike, zanje je prenašal pošto, tihotapil hrano, jih spovedoval, bil je njihov veliki dobrotnik, kljub slutnji, da ga bo nekega dne odkril Gestapo. Zgodilo se je tako: dali so ga v bunker, v samico, brez hrane, vode, neprestano mučen, rezali so mu kožo, lomili prste, roke, noge, ga bili v obraz, a je vsemu navkljub sklepal roke k molitvi v duhu Jezusovih besed: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
Jezus je nenehno potrjeval svojo ljubezen do ljudi vsemu navkljub: po življenju so mu stregli že ob zibelki, trpel je izgnanstvo v Egipt, strumno prenašal očitke, sumničenja farizejev, nerazumevanja, nezvestobo, izdajstva v vrstah najbližjih učencev, podtikanja in smešenje svetne in cerkvene oblasti, ki sta tudi družno diktirala njegov kalvarijski tango na Golgoti.
Brez ljubezni ni mogoče živeti. Ljudje vsega sveta – v Zimbabveju, Ugandi, Burundiju, Hongkongu, Formozi, Anktarktiki, Etiopiji, Egiptu, Libiji, Mozambiku, Slonokoščeni obali, skratka na severu in jugu, vzhodu in zahodu, na slednjem koščku zemlje vseh celin sveta – ljudje hočejo ljubiti, hočejo biti ljubljeni, se v ljubezni tesno povezati med seboj, hočejo se poročiti, si priskrbeti hišico, ki bo varno zavetje njihovim ljubečim otrokom. To temeljno naravnanost je v vsa bitja ubrazdila Božja stvariteljska roka.
V pesmih in nagovorih, kramljanjih in slavjih je vpletal hvalnico čudoviti deželi svojega rojstva, predvsem materi, ki je ljubila življenje, vinograde, holme, hiše, hišice. Pri Grajskem večeru je nekoč sklenil svoj nagovor: »Kakšno razkošje živeti, kakšen mogočen čar. Biti … Kakšno razkošje hoditi / po zemlji v jutrišnji dan / med hudim in čudovitim / in se zapletati v trnje sanj.« Njegova mati si je na smrtni postelji zaželela cviček: »Toni, prinesi mi vina!« In Toni je zapisal: »Še danes mi lepo zveni misel, da mati ni prehodila zadnjega konca svojih dni žejna in da ni s suhim grlom prišla k zadnji Resnici!«
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, misijonska nedelja, 23. oktobra 2011 A Čas med letom
Leto A, 23. oktobra, 2011