Vsakdo nosi s seboj kakšne strahove, mnogi celo strašne travme, ki človeka dobesedno paralizirajo, da ne upa samostojno razmišljati, govoriti, se odločati in delovati. Iz otroštva se spomnim, da sem se zelo bal teme. Noč je bila vedno nekaj strašnega, še prav posebej v zimskem času, ko je sobo ogreval »gašperček«, ki je na steni izrisoval različne fantazijske podobe. Moja domišljija ni imela nobenih meja: kaj vse sem videl v tistih podobah. Zato je moral oče vedno prižgati luč, ki je gorela toliko časa, dokler nisem zaspal.
Noč in tema imata v sebi neko magično moč in delujeta zastrašujoče, ker predstavljata negativne sile, ki se jih bojimo. V prenesenem pomenu je tema vedno tista sila, ki nas oddaljuje od smisla in dobrega. Vse je podobno prepadu, ki z neko demonsko močjo človeka privlači, da bi ga potem na koncu uničil.
»Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč!« je zapisal evangelist Matej. Ljudje, ki nimajo pred seboj perspektiv in višjih vrednot, živijo v temni votlini, ki je sicer lahko samo simbolična, a kljub temu predstavlja svet brez smisla. V vsakem človeku zato slejkoprej vznikne hrepenenje po smislu, po svetlobi in tudi po Bogu. To hrepenenje nam je prirojeno in nobena oblast nam tega ne more vzeti. Mnogi politični sistemi so skušali s sistematično protiversko vzgojo to hrepenenje zatreti v ljudeh, a jim ni uspelo. Zato smo lahko trdno prepričani, da človek, ki nima hrepenenja po svetlobi in vsem, kar ga presega, ni pravi človek, ampak pohabljenec, ki ne bo nikoli hodil samostojno.
»Ljudstvo je zagledalo veliko luč …« Bog se je približal človeku, prišel je živet k nam in nam tako prinesel veliko upanje. Odrešenik je med nami, ni ga treba še naprej iskati in si izmišljati drugačno, nam prilagojeno podobo Boga. Svetloba – Bog, vzame temi in silam zla vso moč. Kjer je sonce, tam je svet demonov brez moči.
Luč lahko sveti, a mnogi se tej svetlobi nočejo približati. Raje so daleč vstran, ker se bojijo, da se bodo razkrila njihova dejanja in nečedni nameni. Luč že sveti, a mnogi jo zavrnejo in se zapišejo silam teme. Zato se ne smemo čuditi, da je na svetu toliko sovraštva, terorizma, vojn in drugih oblik nasilja.
Brat, sestra, na katero stran se bova postavila midva: na stran svetlobe, ali v temo in senco? Ker se bojim teme, se bom raje odločil za svetlobo. Vem, da se bom s tem izpostavil in bodo drugi lahko kritizirali moje nečedno obnašanje, vendar je bolje, da me kritizirajo ljudje, kot da bi me na koncu zavrgel Bog.
župnik Branko Balažic, SDB A Čas med letom
Leto A, 23. januarja, 2011