Zamenjaj mrežo in se prepusti novim užitkom!
»Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« je Jezus rekel Petru in Andreju. Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Vauuu! Pa too se dogaja samo v pravljicah: srečaš neznanca, ga poslušaš, popokaš stvari in greš za njim. Kako je to mogoče? Sta se Peter in Andrej ob pogledu na Jezusa spreobrnila, v trenutku pustila vse in šla. Peter je celo zapustil svojo družino. Kako je to mogoče? Poskusimo pogledati na njuno zgodbo iz perspektive sodobnika.
Življenje je resna igra, v katero se moraš vreči z vsem, kar si. Kadar samo razmišljamo in delamo hipoteze, kaj bi bilo za nas najboljše, še nismo v pravem odnosu in ne bomo nikoli vedeli, kaj bi lahko v življenju naredili. Dinamika ljubezni je ta, da moraš sprejeti določen riziko in tvegati. To, kar ti drugi govori, je neka obljuba: vsak odnos je na začetku samo obljuba in vsakdo se potem potrudi, da bi obljuba postala resničnost.
Tudi odnos z Bogom je najprej obljuba. Lahko si postavimo različne teorije, opredelimo neke norme, kriterije in pravila, a samo izkušnja Boga nas lahko prepriča. Zato je treba tvegati in se z vsem, kar smo in kar imamo prepustiti Bogu, ki je čista ljubezen. Tudi kot skupnost, kot Cerkev smo že na začetku evangelija poklicani, da odgovorimo na Božji klic in skupaj hodimo naproti istemu cilju, večnosti.
Evangelist Matej nam je danes govoril o obljubi: z Jezusom Kristusom je Bog izpolnil svojo obljubo, ki jo je napovedal že prerok Izaija. Judovski narod je v asirski sužnosti zelo trpel. Bog jih po preroku spodbuja, naj ne izgubijo upanja, kajti prišel bo časa, ko se bodo vrnili in bodo ponovno imeli Boga v svoji sredi. To bo Emanuel, Bog, ki je z nami. Z Jezusom se je to v polnosti uresničilo. On je luč, ki lahko odstrani temo našega življenja. Njega smo sposobni odkriti in s tem tudi opredeliti vse, kar nas teži. Bog nas ne osvobaja z nekim maščevanjem in zamenjavo strani, ko tožniki postanejo obsojeni in obsojenci njihovi krvniki. Božja logika je drugačna.
V vsakem odnosu se je treba najprej sprejeti: Bog mi govori s svojo milino in tenkočutnostjo, on je z mano in sedaj mi govori, kako sem jaz lahko z njim, da se bova razumela.
Prvi korak je povezan s spreobrnjenjem, rečeno bolj natančno, s spremembo mišljenja. Če še vedno razmišljam tako, da sem jaz v središču, da je edini način za spremembo okoliščin, da drugi mislijo tako kot jaz, ne bom sposoben sprejeti drugega kot enakovrednega in ga bom izločil. Najprej je treba zamenjati način razmišljanja: ne smemo se braniti, ampak se moramo vreči v ljubezen in dopustiti, da Bog postane središče našega življenja.
Naslednji korak je povezan z našim vsakdanjikom: vsak dan, v vsaki situaciji, v težkih in dobrih razmerah, nas Jezus vabi: »Hodi za menoj!« Jezus je poklical prve apostole, ko se je sprehajal ob Genezareškem jezeru. Voda, jezero, morje so podobe, ki govorijo o smrti, o nevarnosti, o situacijah, ko je naše življenje na nitki. Petra in Andreja je Jezus poklical, ko sta lovila ribe, verjetno zvečer, ko še nista bila daleč od brega. Poklical ju je, ko sta bila še blizu doma, ko jima je bilo še vse domače, ko ni treba nič tvegati, ko življenje teče z neko rutino.
Nato je Jezus poklical Janeza in Jakoba, ko sta popravljala svoje mreže. To pomeni, da je bilo že jutro in je bil ribji lov že končan. Sedaj sta poskušala čim bolje urediti stvari, popraviti mreže, če so se kje natrgale. Tako se nam dogaja, ko v življenju nimamo poguma, da bi kakšno stvar zamenjali in na novo zastavili svojo prihodnost. Jezus ju povabi, naj zavržeta stare mreže, če hočeta svojemu življenju dati neko novo vrednost.
Kdaj Jezus kliče? Ponoči in podnevi, ko je tema in počivamo ter podnevi, ko nismo sposobni narediti naslednjega koraka. Takrat je pravi čas, da mu prisluhnemo, da ga sprejmemo in se mu prepustimo. On je prišel kot luč, ki bo premagala temo, vse, kar je težko, nesmiselno, brez pravega življenja.
Koga je Jezus najprej poklical? Dve dvojici bratov: Petra in Andreja in njuna bratranca Janeza in Jakoba. Že na začetku Svetega pisma srečamo brate, ki niso sposobni živeti drug z drugim: Kajna in Abela, Ezava in Jakoba, Jožefa in brate. Ti bratje se pobijajo med seboj, se prodajajo, goljufajo drug drugega. Takšna je družba, v kateri živimo, kjer je težko biti brat ali sestra. Zato lahko rečemo, da je evangelij živa Božja beseda, ki zdravi naše medsebojne odnose. Učenci, ki jih Jezus kliče, bodo morali nekaj časa živeti skupaj, deliti drug z drugim vse, kar so in kar imajo in šele po dolgem času, po dobrih in slabih izkušnjah, bodo postali pravi prijatelji in resnični bratje.
Naslednji korak, kako je treba odgovoriti na Jezusov klic, je sledeči: treba je hoditi zadaj, za učiteljem in ne pred njim. To je pravi način, da bo v našem življenju prišlo do spremembe. Ko učenec hodi za učiteljem in ga ne prehiteva, si bo nabral prave izkušnje in bo čez nekaj časa lahko tudi sam postal učitelj. Če smo pred Jezusom, si ne moremo pridobiti njegov stil življenja. Učenec mora biti vedno zadaj, za učiteljem. Potem bo pred pomembnimi odločitvami sposoben najti odgovor na vprašanje: Kaj bi v tej situaciji naredil Jezus?
Naslednji korak je povezan z jasnim prepričanjem: ko nas Jezus kliče, noče uničiti našega življenja, ampak mu dati novo vrednost. Jezus ni rekel učencem, da bodo nehali s svojim poklicem – bili so ribiči – ampak, da bodo sedaj ribiči ljudi. Peter, Andrej, Janez in Jakob imajo že svoj poklic, imajo svojo identiteto in zato jim Jezus ne reče, da je v njihovem življenju kaj narobe. Jezus želi nekaj dodati njihovemu življenju: hoče še bolj ovrednotiti njihovo življenje in ga postaviti v službo Božjemu kraljestvu. To je smisel Jezusovega klica: on nas ne kliče, da bi žrtvovali svoje življenje, da bi nehali biti to, kar smo, ampak da bi temu življenju dali novo vrednost, da bo še bolj zacvetelo, da bomo živeli v polnosti.
Še zadnji korak: sedaj je pravi čas, da odgovorimo na Božji klic. Tako so Jezusov klic razumeli prvi učenci: takoj so popustili svoje mreže in šli za njim. Razlog ni bil v tem, da bi se čutili sposobne za nove izzive, ampak zaradi Jezusovega klica. On jih je privlačil. Če hočemo v svojem življenju doseči pravo spremembo, moramo zavreči vse, kar nas ovira na poti za njim. Simbolične mreže, ki so bile osnovno sredstvo našega preživetja, so lahko postale velika ovira. To je treba zavreči, se prepustiti novim izzivom in zaupati Jezusu, ki je rekel: »Ne bojte se! Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta!«
Župnik Branko Balažic SDB Čas med letom Leto A