3. navadna nedelja – Zapustila sta svojega očeta in šla za njim – Branko Balažic

Leto B, 22. januar, 2012

Otrok je navadno brez izkušenj, zato pazljivo opazuje starejše, predvsem svoje starše in posnema njihovo obnašanje. Tako si nabira prve izkušnje in se že od otroštva naprej pripravlja za samostojne odločitve, ki jih potrebuje kmalu. Treba se je odločiti za šolo in poklic. Vemo, da pri teh izbirah mnogi zgrešijo, zato je vmesno vprašanje: kje so vzroki?
Večkrat se otroci odločajo za poklic na podlagi poznanstev in tako gredo prijatelji na isto šolo. V novejšem času so navadno dnevi odprtih vrat in vsaka šola se potrudi, da bi predstavila svojo ustanovo čim bolj privlačno. Kdaj drugič je za izbiro ključnega pomena konkretna oseba in navdušenje, s katerim živi svoj poklic. Motivi za šolo in poklic so zelo različni in največkrat premalo usklajeni z otrokovimi sposobnostmi in pravimi interesi.
Kako je Jezus klical in izbiral svoje učence?
Navadno ni gledal na človekove sposobnosti, ampak bolj na prvotno navdušenje. Človeka je poklical s preprostim stavkom: »Hodi za menoj.« In poklicani je navadno tisti hip pustil vse in šel za njim. Tako sta tudi Janez in Jakob pustila svojega očeta sredi dela, ko je popravljal mreže in šla za Jezusom.
Jezusova izbira je navadno drugačna kot smo navajeni v drugih poklicih. Tukaj Jezus izbira in pokliče kogar hoče. Zato so apostoli Jezusov klic razumeli kot velik privilegij in čast. Tak je pravzaprav vsak duhovni klic: Jezus kliče, ko klic zaznamo, je treba zbrati v sebi vso navdušenje in klicu slediti. Res je velika čast biti izbran, kajti glede na sposobnosti in zasluge marsikdo lahko reče, da je veliko boljših od njega, a jih Jezus ni poklical.
Kaj sem jaz pred Bogom, da se je njegov pogled ustavil na meni, da me je vzljubil in povabil v svoj vinograd? Sem mu naredil kakšno uslugo? Sem bolj pobožen, bolj pravičen, bolj svet človek od drugih ljudi? Za oznanjevanje bi morali biti najboljši ljudje, da neverni ne bi mogli s prsti kazati nanje, češ: »Poglej jih, kakšni so. V cerkvi nam berejo levite, sami pa živijo mimo Boga. Kdo jim bo še verjel?«
Jezus je vedno tvegal, ko je klical učence. Ni izbiral popolnih ljudi, ampak povprečneže, polne napak in slabosti, zato je lahko računal, da se mu lahko kakšen spridi. Tako je Juda Iškarjot pristal med izdajalci, Peter med tistimi, ki so ga zatajili in Tomaž med neverniki.
Brat, sestra, kot nekoč, tudi danes Jezus tvega. Sam priznam, da z mano zelo tvega . Kako je s teboj, ne vem. Toda, če si poklican, se moraš odzvati in slediti klicu. Pot, ki jo je Jezus izbral zate je najzanesljivešja, najpopolnejša in najlepša. Zato tudi ti tvegaj in hodi za njim!
župnik Branko Balažic