Ta do konca domišljen Jezusov odgovor zvitim politikom svojega časa lahko nekoliko prizemljimo za vsakdanjik slehernega občana te Zemlje. Poučen je izpis iz nekega dnevnika. »Ob tridesetletnici smrti Ivana Cankarja, bilo je leta 1948, so nam naročili, naj vsak razred zase pripravi jubilejno proslavo. Tiste čase sem bil ves omamljen in očaran od Cankarjevih besedil, požiral sem njegove zbrane spise, prebral vse od prvega do zadnjega zvezka, nekatere knjige po večkrat.« Z velikim veseljem se je pripravljal na razredno proslavo. »Pripravil sem program recitacij, imel sem tudi glavni govornik, ki pa je bil precej drugače intoniran, kot so jim ga naročili v mladinski organizaciji. Govor je sklenil s Cankarjevim geslom »Mati – domovina – Bog.« Kaj hujšega. Šolski komite je videl v tem žolčno provokacijo. Med vojno je Cankarjevo geslo Mati – domovina – Bog bilo tako rekoč uradno geslo domobranske vojske. Tisti, ki je preprečil, da bi govornika zaradi tega izključili iz šole, je pozneje okusil pekel Golega otoka, kjer so mu ukradli pet najlepših let življenja, doživel pa je tam tudi najtežji trenutek svojega življenja, ko mu je v naročju izdihnil oče, s katerim sta delila kruto usodo Golega otoka. Ko se je govorniku, dijaku tretjega razreda, še nekaj takih »nedolžnih« nakopičilo, je bil obsojen na trimesečni zapor z utemeljitvijo, ker je »klevetal ljudsko oblast z namenom, da se zruši obstoječi red«.
Dijak je hotel Bogu dati, kar je Božjega, kakor je to storil genialni Cankar, a je zato plačeval velik davek. Ni se hotel podrediti politični in ideološki situaciji, kar je storil, je storil, kakor mu je srce velevalo, v duhu tistega antičnega stavka: »Platon je sicer moj prijatelj, toda resnica je čez vse.«
Ni torej tako samoumevno, kar je v sredici evangelijskega disputa: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je božjega.« Jezusa so poskušali ujeti, nastavili so mu past. Če reče da, se izreče proti Božji neposrednosti izvoljenega ljudstva in se postavi proti njegovim stremljenjem, da se politično osvobodi. Če reče ne, se postavi v vrste tistih, ki so se zapisali politični teologiji osvoboditve, in ga bodo razglasili za hujskača proti rimski vladavini. Jezus – resnicoljuben, uči v resnici Božjo pot, ne gleda na osebo – je spoznal njihovo hudobijo, spoznal je, kako ga preizkušajo. Jezusovo dejanje je tudi v duhu tistega, kar se je z njim dogajalo na začetku kalvarijske poti. Priznava oblast Pilata, da ga križa, toda le kot oblast, ki je dana od zgoraj: tako tudi ustreza volji Očeta, česar pa Pilatu ni moglo biti pregledno, ker je bil obseden od tega, kar je cesarjevega.
Vselej se je dogajalo in se dogaja še dandanašnji, ko se ljudje vedejo silno vzvišeno, »kot bogovi«, pravimo, kot da ima v sebi sakralno moč, božanske lastnosti; to je lahko oblastnik na vseh ravneh, to so lahko tudi povsem preprosti ljudje, v družini, v službi, kjer koli. Beseda je njegova in pika – ne glede na resnico. »Tako sem rekel, tako bodi!«
V premislek. To je zgodba o človeku, ki je bil v mladosti ves navdušen za ideje Janeza Evangelista Kreka, ob smrti kralja Aleksandra je napisal nadvse čudovit epitaf, maja 1945 pa je zapel bleščeč pozdrav »osvoboditeljem«, za katere pa je zgodovinsko dejstvo, da so nam prinesli strašansko veliko gorja, nekaj let zatem je spet pel vznesene himne maršalu Titu, čeprav je gotovo vedel, da je največji krvnik slovenskega naroda. Postavite tega, za mnoge dijake »pesniškega idola«, v razmerje do prej omenjenega dijaka. Na poti domov pa preverite svoje srednješolsko izobrazbo: kdo neki bi bil ta blagozvočni in bleščeč umetnik slovenske besede, ki je hkrati tudi velik zajec? (Oton Župančič).
Nepreklicen primat Božjemu je dajal veliki ruski umetnik besede Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881). Bil je globoko človeški, globoko krščanski, globoko evangelijski – in to v vseh okoliščinah. Zanj je zapisano, da je imel nekakšen notranji čut za Kristusa. V njem je videl nosilca duhovne svobode. V največji mojstrovini človeškega duha, v romanu Bratje Karamazovi (1879, sl. 1929, 1958) je na usta meniha Zosima dal pomembne besede: »Na zemlji je res tako, kakor da blodimo; in ko ne bi bilo pred nami dragocenega Kristusovega obličja, bi se čisto izgubili in propadli, kakor je propadel človeški rod pred vesoljnim potopom.« V zadnjih letih svojega življenja se je pripravljal, da bo napisal največji tekst – knjigo o Kristusu. Ni je napisal, toda v vseh njegovih delih je za eno obsežno knjigo izpovedi o veri in Kristusu, ki je zanj temelj življenja.
Nemški politik Joseph Goebels (+1945), minister za prosveto in propagando, tisk, radio in gledališče v Hitlerjevi vladi, je brezhibno delal le to, kar je »cesarjevega«. V Berlinu je 10. maja 1933 dal zažgati več kot 20.000 knjig. Ob plamenih teh knjig je navdušeno govoril množicam: »To je močno, veliko in simbolično dejanje, ki bo povedalo vsemu svetu, da je stari duh mrtev. Iz tega pepela bo vstal feniks novega duha.« V tistih knjigah je bil vsebovan duh človeštva, duh božjega, duh svetega. Goebels je spregledal, da so nekatera moralno etična načela, ki jih Sveto pismo ne neha poudarjati, nespremenljiva, priznaval je le tisto, kar je cesarjevega, smešil pa je tisto, kar je božjega. Toda pravični Božji roki nihče ne ubeži: aprila 1945 je v berlinskem bunkerju plačeval velikanski davek za svoja grozodejstva. Ni videl izhoda ne zase ne za svojo družino: dal je pobiti svojih šest otrok, nato pa sta še z ženo skupno naredila samomor.
Dajte cesarju, kar je njegovega, Bogu, kar je njegovega. Cesarji, carji, kralji, predsedniki, diktatorji, despoti se pogosto prav nič ne ozirajo na to, kar je Božjega. Vedejo se kot kralji savane, afriški lev. Ko levinja po napornem lovu ubije plen, zehajoč pride on in … si vzame »levji delež«! Teh kraljev nikoli ne zmanjka. Tudi nekateri moški so taki »kralji savane«, odrinejo od sebe tesnobno zaskrbljenost in globoko trpljenje mater, njim prepustijo vso skrb za otroke, na mater preložijo vsako stisko, skrb, napor, nočejo vedeti nič o dilemah, kadar je mleka malo ali otrok ne pridobiva teže. Mati mora brez pritoževanja spočeti, nositi breme nosečnosti, stisko porodnih bolečin, dojiti, urejati stanovanje, prati perilo, likati srajce, nakupovati, kuhati, poskrbeti za vse, kar potrebujejo otroci. Poleg tega še v službi, kajti lik ženske, ki je »samo gospodinja«, počasi izumira.
Ljubljana Rakovnik, Jože Zadravec, nedelja, 16. oktobra 2011 A Čas med letom
Leto A, 16. oktobra, 2011